Mobilna verzija
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović

Po večnem derbiju: Vonj po Evropi in nevarno metanje peska v oči

Drago Wernig - TAKA

Sobotni večni derbi med Mariborom in Olimpijo je prinesel določena spoznanja.

Že res, da je za nami šele prvi spomladanski krog in da je bil zimski premor preprosto predolg, da bi lahko ocenjevali realno moč večnih tekmecev, četudi sta se že takoj na začetku pomerila med seboj, toda sobotni dvoboj v Ljudskem vrtu je vseeno prinesel določena spoznanja. Spoznanja, ki v nadaljevanju sezone prednost v boju za naslov prvaka pred zelenimi dajejo vijoličastim. Ne zaradi osvojenih treh točk in hkrati pridobljene prednosti v primeru točkovnega izenačenja na koncu sezone. Pravzaprav še najmanj zaradi tega. Veliko bolj so v ospredju druge stvari …


V prvi vrsti so se Mariborčani predstavil v podobni podobi, kot so jo kazali v tistih šampionskih sezonah, v katerih so si kot po tekočem traku sledili ne samo državni naslovi, temveč tudi uvrstitve v skupinski del lige Europa oziroma lige prvakov. Takrat je bilo za vijoličaste značilno, da v prvenstvu niso blesteli, da so se na tekmah mučili, a da so prav vsakič znali na koncu nekako zabiti potrebni gol za zmago. Štajerci so v soboto zelo spomnili na tiste, ne tako davne čase.

Svojim večnim tekmecem so prepustili navidezno pobudo, postavili so se malce nazaj in čakali na napako Olimpije. Vedeli so, da bo prej ali slej prišla. To je vedel Zlatko Zahović, tega se je zavedal Darko Milanič, o tem so bili prepričani vsi vijoličasti nogometaši na igrišču in vsi mariborski privrženci na tribunah. Vprašanje je bilo le, ali bodo Mariborčani znali to eno napako, ki se med tekmo primeri tudi veliko boljšim, predvsem veliko bolj uigranim ekipam, kot je Olimpija, izkoristiti. In tako kot je bilo v zadnjih letih v evropskih tekmovanjih, jim je uspelo. Mož odločitve je bil Luka Zahović, ki je vnovič potrdil svoj zares ubijalski občutek pred vrati tekmeca. 1:0 in hvala lepa za sodelovanje. Tako preprosto je to včasih. 

Po koncu dvoboja mi je ob igri Maribora na misel prišel samo en pridevnik – evropski. Maribor namreč. Svojo misel sem delil s kolegi na novinarski tribuni in v večini so se strinjali. Predvsem tisti, ki so v zadnjih letih od blizu spremljali mariborske evropske uspehe. Vijoličasti so zares odigrali "evropsko" tekmo. Čvrsto, neprebojno v obrambi. V napadu pa … bo že. Ena bo že našla cilj. Največkrat ga najde. A tudi če ga ne bi, Mariboru je ustrezal tudi remi. To je bilo jasno videti. In da se razumemo, daleč od tega, da so vijoličasti odigrali vrhunsko tekmo. Tehnično so naredili ogromno napak, a tudi takšna, nogometno precej povprečna predstava, je bila dovolj za to Olimpijo. 

Ravno zato ne razumem besed Luke Elsnerja. Ali Branka Ilića oziroma Daniela Miškića. Zmajev, ki so po koncu derbija stopili pred sedmo silo. Če so mi navijaška čustva jasna in če lahko razumem, da privrženci Olimpije pač gledajo skozi zelena očala in govorijo nesmisle o mariborskem bunkerju, odličnih Ljubljančanih in se tolažijo z besedami: 'Ko se bodo ti fantje uigrali, jih ne bo mogel nihče ustaviti,' ne morem dojeti, da podobno razmišljajo v taboru zmajev. Sicer ne tako radikalno, toda trener Olimpije je govoril o dobri igri svojih varovancev in eni napaki, ki je na žalost odločila derbi, Miškić je poudaril, da so si zaslužili več, Ilić pa je zatrdil, da če bo Olimpija v nadaljevanju igrala tako, kot je tokrat, in če bo Maribor igral tako kot v soboto, ni nobene bojazni, da ne bi Ljubljančani večkrat zmagali in na koncu drugič zapored dvignili "kante".

Ne, tega res ne morem razumeti. Dobro, če so bile to floskule za pomiritev navijačev in dvigovanje vzdušja v svoji garderobi, ajdi. A če pri aktualnih državnih prvakih resno razmišljajo v tej smeri in če verjamejo svojim besedam, potem se bojim, da gre za nevarno metanje peska v oči. Če jih je zadovoljila igra, v kateri se je predvsem po prejetem zadetku zdelo, da lahko večni derbi traja do jutrišnjega kosila, pa izenačujočega zadetka ne bodo dosegli, potem imajo problem. Če Mandarić, Stojić, Elsner in druščina mislijo, da bo za zmagovanje dovolj že to, da so pripeljali Nathana Oduwo na enem in Kingsleyja Boatenga na drugem krilu, potem so se grdo ušteli. Nobenega dvoma ni, da sta oba nogometaša kakovostna, še posebej se je z nekaj individualnimi potezami izkazal prvi, toda trenerji slovenskih prvoligašev niso neumni. Tako kot ni bil neumen Milanič, ki je podvojil boke in zaustavil oba Olimpijina prišleka. In ko sta bila odrezana od igre, je Olimpijina igra razpadla. Brezidejna zvezna vrsta s tremi enakimi profili zadnjih zveznih igralcev, dva bočna, ki sta žoge pošiljala na tribuno … To je bila sobotna Olimpija.

Glede na vse dogajanje sicer razumljivo in nikakor še ne usodno. A samo če bodo v zmajevem gnezdu sneli zelena očala in si nalili čistega vina. V nasprotnem primeru … No, v nasprotnem primeru bo Klemen Kosi še z večjim veseljem rapal o tem, kako "žaba 'bek' beži", mariborski nogometaši pa bodo bežali na prvoligaški lestvici …

Značke: maribor , olimpija