Turistične znamenitosti prestolnice Lombardije me niso kaj prida zanimale, to je bilo čisto pravo nogometno gostovanje. Z osrednjim delom na kultnem San Siru. Tam je s toplim soncem obsijanega 1. maja tistega leta gostovala Bologna, Milan bi si lahko prav na tej tekmi zagotovil naslov prvaka. Večer poprej je imel marsikaj v rokah njegov mestni tekmec Inter. Če v gosteh ne bi premagal Cesene in če bi bil Milan boljši od Bologne, bi se pod milansko katedralo rajalo do jutranjih ur. V živo bi doživel nekaj edinstvenega. Pa (žal) nisem.
30. aprila 2011 je Giampaolo Pazzini z goloma v 92. in 95. minuti (!) tekme med Ceseno in Interjem poskrbel, da dan pozneje niti zmaga Milana nad Bologno še ni zadostovala. Tedaj je bilo sicer bolj ali manj že jasno, kdo bo prvak, a bitka uradno še ni bila zapečatena. In slavja ni bilo. "Nič hudega, bo pa naslednje leto," sva se tolažila s prijateljem.
Tedaj kakopak nisem mogel niti pomisliti, da se bo zgodilo to, kar se je. Ko so se leto dni pozneje na s čustvi prežetem San Siru od skoraj objokanih navijačev poslavljali "senatorji" Nesta, Gattuso, Seedorf, Inzaghi in drugi, se je Milan poslavljal še od nečesa drugega. Od tistega, zaradi česar so bili rossoneri desetletja nekaj posebnega. Vsaj zame; in zagotovo nisem (bil) edini. Tedaj so ljudje, čeprav se tega niso zavedali, v slovo mahali tudi vsem vrednotam, ki so jim Milančani dolga leta zvesto sledili, jih negovali in bili ponosni na njih – nato pa so se brez sramu podelali na njih.
Klavrni rezultati, ki jih Milan niza zadnjih nekaj sezon, so najmanj, zaradi česar so navijači nezadovoljni. V slabo voljo, ki je tako velika, da pri številnih vpliva že na kvaliteto spanca, jih spravlja to, da je nekoč ponosen klub postal kolektiv brez hrbtenice. Klub, ki na velikem derbiju s torinskim Juventusom kapetanski trak zaupa nekomu, ki je zgolj nekaj tekem pred tem ob menjavi v navalu nerazumljivega in neupravičenega besa vrgel dres na tla, žugal navijačem zaradi žvižgov po slabi predstavi in se obnašal kot užaljena marioneta.
Nekoč bi takšen junak dobil nogo in nikdar več ne bi zaigral. Danes je Milan klub, v katerem nihče niti z besedo ne opomni nogometaša, ki si je kar med tekmo dovolil daviti (!) tekmeca. Danes je klub, v katerem se podpredsednik in izvršni direktor po porazu na derbiju z Juventusom spusti tako nizko, da javno tarna nad kakovostjo televizijskih posnetkov ob sporni akciji. Namesto da bi kot gospod častno sprejel več kot zaslužen poraz. In iskreno priznal, kdo je glavni krivec za nastalo stanje.
Danes je Milan klub, ki prek uradnega profila na twitterju kot užaljena deklina, ki jo je fant pustil zaradi najboljše prijateljice, tarna nad sodniškimi odločitvami. Je klub, ki s svojimi legendami dela kot svinja z mehom. Je klub, ki sploh ne pozna svojih nogometašev (spomnimo se, kako je taisti podpredsednik in izvršni direktor slovenskega reprezentanta Valterja Birso preimenoval kar v »tistega Borso«). Je klub, ki je izgubil kompas. Povsem in dokončno.
Danes to ni več tisti Milan, ki se mi je prikupil že kot osemletnemu dečku. Danes je ostalo le še ime. In "stara, počasi že dementna prdca", ki se izživljata nad nečim, za milijone svetim. Ker sta bila vrsto let uspešna, sta zdaj ocenila, da si zaradi zaslug iz preteklosti lahko dovolita vse. Norčevanje, poniževanje, sramotenje. In uničevanje. No, pa saj zgodba Milana je dejansko preslikava dogajanja na nekem drugem, precej pomembnejšem odru. Življenjskem odru. Tudi tam se peščica norčuje iz milijonov, tudi tam nas nekdo ves čas vztrajno "nateguje", pa nikomur nič. No, ne nikomur. Njim nič. Oni lahko prodajo tudi zvezde, sonce in nebo. Kako potem ne bodo nogometnega kluba.
