Mobilna verzija
Jurij Završnik
Jurij Završnik

To je moj zadnji dogodek. To je konec kariere.

To so bile v soboto prve besede Primoža Kozmusa, ko je v viteški dvorani dvorca v Brežicah oznanil konec 21-letne kariere vrhunskega športnika, olimpijskega zmagovalca in svetovnega prvaka. Ampak ...

"Oddahnila sem si. Danes sem si oddahnila," je dejala Maja, življenjska sopotnica velikega šampiona. Doma prav veliko niso govorili o tem, o koncu kariere, o nekem drugem življenjskem obdobju, ki bi se začelo po koncu. Niso govorili o začetku konca ne o koncu konca ne o začetku začetka. "Primož je bolj tihe narave. Ampak zdaj vem, da je zares konec, zdaj ko je uradno. Saj veste, pri njem nikoli ne veš, tako da še pred eno uro nisem bila povsem prepričana. Zdaj ga bom lahko doma porabila še za kaj več, da bo recimo čuval otroke," se je še nasmejala Maja.

Videlo se je, da si je res oddahnila, saj do včeraj ni nikoli prav dobro vedela, kaj bo prinesel naslednji dan. In verjetno sta bila tudi ugodje in toplina družine, ki jo ima Primož, tisti gram, ki je pretehtal, ko je na eno stran postavil olimpijske igre v Riu in enoletno trpljenje ter na drugo utrujeno telo, ki potrebuje počitek, in družino.

Primoža je mikalo, zelo ga je mikalo, da bi poskusil še enkrat, da bi še enkrat vsem dokazal, da je sposoben še enkrat narediti nekaj, kar imajo mnogi za misijo nemogoče. Ampak ...

Mislim, da se je odločil prav. Pravzaprav sem pričakoval, da se bo tako odločil že pred letom dni, ko smo prijetnega avgustovskega večera sedeli ob pivu in čevapčičih v gostilnici nedaleč stran od atletskega svetišča, slovitega stadiona Letzigrund v Zürichu. Takrat so se mu v očeh videli nemoč, jeza in razočaranje, ker je na evropskem prvenstvu osvojil le šesto mesto. Občutil in uvidel je, da so mu tekmeci ušli in da bo treba nekaj več, da se bo spet vrnil med najboljše. Toda Primož je poseben mož. Gre svojo pot in se ne ozira naokoli, še manj nazaj in velikokrat trmasto vztraja pri svojem, čeprav ve, da je za izpolnitev cilja le zelo zelo malo možnosti. Tako razmišljanje mu je prineslo izjemne uspehe, pekinško in berlinsko zlato. Primož je verjel, čeprav ne več povsem, da se bo še lahko vrnil. Po porazu v Zürichu se je odločil, da bo še enkrat poskusil. Zakaj vendar, saj je vsem dokazal, kdo in kaj je? Predvsem zato, da bi dokazal sebi.

In je poskušal. Res je poskušal na vse mogoče in nemogoče načine, da bi spravil k sebi utrujeno telo. Pa mu ni uspelo. In »srečala ga je pamet«. Spoznal je, da se ne da lulati proti vetru. Spoznal je in sam pri sebi razčistil, kar je najbolj pomembno, da obstaja tudi življenje potem.
Za večino ljudi, ki vedo, kdo je Primož Kozmus, je njegov največji uspeh olimpijsko zlato na OI v Pekingu. Tudi zame je to njegov največji uspeh, ni pa olimpijsko zlato zame njegov največji dosežek. Zakaj? Mesec dni po svojem najboljšem metu kladiva v življenju je oktobra 2009 sporočil, da prekinja kariero. Nepričakovano, in takrat sem mu zameril način, na katerega je to sporočil javnosti. Pa se je čez leto dni vrnil in potem leta 2011 osvojil bron na svetovnem prvenstvu.

In sledile so olimpijske igre v Londonu, 5. avgust, stadion pa je pokal po šivih. Bil je večer, ko je Usain Bolt osvojil zlato na 100 metrov, bil je večer, ko je Primož osvojil svojo drugo olimpijsko kolajno – srebrno. To je bil zame Primožev največji športni dosežek v njegovi izjemni karieri. Potem ko je bil leto dni »na suhem«, ko se je vrnil z bronom, je na najpomembnejši tekmi štirih let spet pokazal, da je iz jekla, da je tako psihično močan kot ... – od slovenskih športnic in športnikov je tako močna le še Tina Maze.

Po tistem srebru sva s kolegom iz redakcije Dnevnika prekršila vsa pravila gibanja v olimpijski vasi. Lahko bi nama vzeli akreditaciji in naju izgnali iz Velike Britanije, ko sva s Primožem hitela po hodnikih olimpijskega stadiona, mimo garderob, v katerih je proslavljal Bolt, prišla ven na nekem čudnem koncu, kjer nas je čakal avto, ki nas je potem odpeljal v neki lokal na drugem koncu Londona. Takrat sem v Primoževih očeh videl zmago. Zmago nad samim seboj, zmago nad nejevero v sebi in zmago nad nejevero pri drugih. Zaradi tistega dneva je spet poskušal, toda samo enkrat ti uspe izigrati usodo. Primož je to včeraj potrdil.

Značke: primož-kozmus , slovo