Nekaj jih je že ušlo iz spomina, mislim pa, da je bila ob koncu turnirja v Španiji aktualna tista o izpuhanih balonih, pred dnevi, na začetku operacije Katar, je v obtok poslal tisto o konju za dirko. Ni pa jih malo, ki v njegovi čredi pogrešajo Miho Zarabca.
Jaz sem imel vedno rad te veličastne živali. Konje, da ne bo pomote. Equus ferus caballus. Morda je to v krvi, pokojni dedi je namreč vedno imel v lasti konja, pravzaprav več konjev, a vedno le po enega naenkrat. Tistemu prav zadnjemu je bilo ime Pubi. Nadvse običajen, zanesljiv, delaven, miren, na koncu tudi že utrujeni in osiveli kmečki konj, od katerega si vedno dobil natančno tisto, kar si pričakoval, nič več, nič manj.
Popolno nasprotje nekega iskrega žrebeta iz Trebnjega, ki je jeseni galopiral po terenih lige prvakov in ki je ob tem nemalokrat dal od sebe tudi tisto, kar je pričakoval le redkokdo. Pa naj mi moj soimenjak ne zameri te zgolj in samo dobronamerne primerjave s plemenito živaljo. Toda ali si ta iskri žrebiček zasluži (vsaj) mesto v čredi, iz katere bo selektor v začetku prihodnjega meseca izbral šestnajsterico za pot v Zaliv?
Nesporno ima močne argumente, če bi igral na kašnem drugem igralnem položaju, bi bil bržkone že včeraj zraven, njegove kvalitete nikakor niso sporne in vprašljive, kako bi tudi bile, navsezadnje gre za fanta, čigar ime si je dobro zapomnil sam Arpad Šterbik. "A, Zarabec?!" si je ob polčasu septembrske tekme ob pogledu na zapisnik v brado boja nejevoljno zabrundal vratarski velikan, ki ni mogel dojeti, od kod se je vzel mali, ki ga tako brezsramno, brez (straho)spoštovanja luknja na vse mogoče načine.
Da dober glas seže v deveto vas, je bilo lepo razvidno tudi nekaj ur po objavi Denićevega seznama. Ob prebiranju twittov, predvsem tistih iz tujine; tudi Francozi so bili namreč med tistimi, ki so izražali nemalo začudenja, da za nizkoraslega virtuoza ni prostora na seznamu. Fascinacija po jeseni, ko velikih predstav, ki so le malokoga pustile ravnodušnega, ni manjkalo, je povsem razumljiva. A povsem razumljiva je tudi selektorjeva odločitev.
Na seznamu je četverica, ki ima pod delovno mesto vpisano srednji zunanji, le trojica pa bo tudi dejansko videla Katar. Če smo na marsikaterem položaju tanki, je tu ravno nasprotno, vedno znova se mi v misli vračajo besede zdaj že nekdanjega srbskega selektorja, ki je pred leti z zavistjo v glasu tarnal, da bi dal kraljestvo samo za enega tovrstnega organizatorja igre, mi pa jih imamo ... No, za izvoz. Ob tem se samo po sebi poraja vprašanje, namesto koga izmed omenjenega kvarteta naj bi potemtakem vskočil Zarabec.
Morda Marka Bezjaka, ki je bil nekaj let zapored naj igralec (neprimerno močnejše) slovenske lige in ki si je zdaj s svojimi predstavami v dresu Magdeburga prislužil nominacijo za nemški all stars, ob boku Canellasa, Duvnjaka in Schmida? Morda Deana Bombača, ki je tudi vrsto let čakal na priložnost in ki je s Pick Szegedom hit lige prvakov? Morda pa celo kar namesto tistega, nad čigar hrbtom se tako in tako že leta in leta lomijo kopja? Uroša Zormana namreč, ki morda res ne more igrati več po 50 minut na tekmo, a je še vedno nesporni idejni vodja, na igrišču in ob njem. Bi moral dobiti prednost vsaj pred Stašem Skubetom? Slednji je lani ob istem času sprožil na las podobne polemike, tudi on je v velikem slogu zakorakal v ligo prvakov, tudi on pa je odločilne kvalifikacijske dvoboje spremljal s tribune. Ob tem velja omeniti, da je med sokrajanoma neka na videz majhna, a še kako pomembna razlika. Skube ima za pasom že več kot deset nastopov v dresu z državnim grbom, Zarabec še nobenega, poznavanje sistema in vključevanje v ta sistem pa sta ob pomanjkanju časa nemalokrat večjega pomena kot trenutna forma. Svetovno prvenstvo, ki za nameček prinaša eno zadnjih priložnosti za pot v Rio, pa nikakor ni poligon, na katerem bi se eksperimentiralo oziroma vpeljevalo neka nova imena.
Ni ne prvi ne zadnji s podobno usodo, lahko bi celo zapisali, da je to že večkrat videna zgodba. Ko je pred mundialom v Španiji doma ostal Bombač, so se oglasili lokalpatrioti z Obale, pred letom dni so glas povzdigovali v Šaleški dolini, saj nikakor niso mogli razumeti, da po maestralnih evropskih predstavah, ki v marsičem spominjajo na letošnje Zarabčeve, večje vloge v izbrani vrsti nima že omenjeni Staš Skube, in danes se ulica sprašuje, ali se je Deniću dokončno utrgalo zaradi spregleda oziroma kot so prepričani, šikaniranja Mihe Zarabca.
A reprezentanca pač ni klub, v katerem bi se sprehajali ven in noter na podlagi trenutne forme oziroma zadnjih nekaj tekem. Selektor se drži koncepta, sistema in hierarhije, prav pomanjkanje sistema, kontinuitete in hierarhije pa je v veliki meri pripomoglo k temu, da smo po prvenstvu na domačih tleh skoraj desetletje čakali na nov polfinale velikega tekmovanja.
Če sem ta zapis začel s konji, pa bom še končal s temi, meni simpatičnimi kopitarji. Pred dnevi sem na malem ekranu po naključju znova naletel na filmsko klasiko Ben Hur in potem tam nekje sredi tega epa na četverovprego, v kateri so bili Altair, Antares, Aldebaran in Rigel. Četverica veličastnih, čistokrvnih arabskih konj, ki pa so vlekli vsak v svojo stran in nikakor niso bili ekipa, dokler ni za vajeti poprijel Charlton Heston oziroma naslovni junak omenjene filmske mojstrovine, ki bo v tem predbožičnem času znova pogosto na programu.
Poanta vsega skupaj je, da vrhunski konji še ne pomenijo vrhunske vprege. Vse skupaj je zapleten mozaik, v katerem so laičnemu očesu nevidne malenkosti po navadi bistveno pomembnejše kot pa individualna kakovost posameznika.
Kar seveda ne pomeni, da se Zarabec ne bi mogel vključiti v ta mozaik, ne, Zarabec je žrebiček z nedvomnim potencialom, da postane arabski žrebec in s časom morda celo vodilni član četverovprege oziroma v primeru rokometne igre sedmerovprege. Vse pa zahteva svoj čas, nič ne gre čez noč, ni tu preskakovanja po hierarhični lestvici in v tej luči se zdi selektorjeva odločitev pravilna. Pravzaprav bi šel še dlje in pred selektorjem snel kapo. Denić bi namreč lahko do neke mere pomiril ljudstvo, predvsem tistega s celjskega konca, in na širši seznam uvrstil fanta iz Trebnjega. Ker pravzaprav niti ni bistvenega pomena, kdo sta 25. in 26. na seznamu, da o 27. in 28. niti ne govorimo. Lahko bi, pa ni, ker to bi bil pesek v oči oziroma iskanje poceni simpatij pri ljudstvu, kar pa ni njegov stil in tudi zato bo s tribun še naprej poslušal zbadljivke in žaljivke, ki neprimerno več povedo o tistih, ki jih vzklikajo, kot o njem samem.
Pa da ne bo pomote, tale zapis ni nikakršna zaupnica in/ali podpora selektorju, daleč od tega, o njegovemu liku in delu na selektorski klopi bodo kot vedno govorili le in samo rezultati oziroma kako bo ta naš konj, ki je bil še nedolgo tega sem in tja videti kot zbegano kljuse, galopiral po Zalivu. Ne, le njegova odločitev o nevpoklicu Zarabca nikakor ni skregana z logiko in zdravo pametjo.