Pri naštevanju razlogov za neuspeh, kar kljub veliko točkam proti veliki Španiji štirinajsto mesto nedvomno je, bi lahko znova, pravzaprav v nedogled razpredal o selektorju in selekcioniranju, o pomanjkanju strelcev z razdalje in o pomanjkanju plana B, pa o Cehtetu, Dolencu, nekem potepuškem mačku ... a o tem je bilo tako ali tako prelitega že dovolj črnila, po mrtvem konju pa se tudi ne spodobi (preveč) udrihati.
V teh nekaj dneh v Vroclavu in ob opazovanju slovenske klopi se mi je v glavi večkrat porodilo neko drugo vprašanje. Je Veselin Vujović karakterno sploh primeren mož za vodenje slovenske izbrane vrste? Oziroma še bolje, se karakterno ujema, je kompatibilen z rokometnim Janezom Novakom?
Kljub nespornemu znanju, karizmi, izkušnjam, pedigreju in rezultatom, ki jih je zgradil tudi ali predvsem z izjemnimi motivacijskimi sposobnostmi, bi težko govorili o koraku naprej v primerjavi z denimo Katarjem. Če je selektor pričakoval, da bo na Poljskem dobil določene odgovore, se zdaj domov vrača s še več dvomi in vprašanji, pa tudi tista o zdravem duhu v zdravem telesu je pod velikim vprašajem, predvsem kar zadeva duha. Njegove čustvene in motivacijske eskapade vsaj na prvi pogled le redkokdaj padejo na plodna tla oziroma pridejo do srca slovenskega naroda sinovom. Zanimivi so posnetki minut odmora, ko nekateri zavijajo z očmi, spet drugi strmijo v prazno ali nekam vstran, črnogorski strokovnjak pa na sredini s peno na ustih besni in rjovi ter si puli lase. Z upanjem, da se bodo s peno na ustih na igrišče vrnili tudi rokometaši. Slednjim želje seveda ne gre očitati, njim je ob neuspehih kot vedno najtežje, a očitno je pomanjkanje kemije med selektorjem ter delom stare garde in očitno je pomanjkanje vrhunske kakovosti, ki je potrebna za to raven, pri večini mladih pištol ter pri tistih, ki bi za selektorja brez oklevanja skočili iz petega nadstropja. In če bo ta kakovost mladih pištol z leti in z velikimi tekmovanji vendarle prišla, vsaj upam, pa se glede kemije bojim, da je vlak že odpeljal. Vse preveč je bilo neposrečenih izjav, komunikacijskih šumov in ranjenih egov. Selektor jih malo boža, malo krca, malo odkrito kritizira, vse najbrž predvsem z namenom, da bi v njih prebudil kljubovanje in ubijalski nagon, a nekateri, ki so bili v preteklosti vajeni skorajda družinske idile in jasno začrtane hierarhije v ekipi ter v odnosih, se v tem s čustvi nabitem vrtiljaku ljubi-sovraži nikakor ne (z)najdejo. Starega psa pač ne moreš naučiti novih trikov in nekateri na tem vrtiljaku ostajajo in vztrajajo le še zaradi Ria.
On, ki izvira iz nekih drugih časov, ko bi se šlo za dres z državnim grbom peš na Titov grob, ne razume njih in oni, ki v žep na mesec pospravijo nekaj tisočakov ter opremljeni z gedžeti križarijo po stari celini, ne razumejo njega. Ob tem se zdi, da je tudi sam Vujović izgubil kompas, da je v iskanju odgovorov na vse številnejša vprašanja zašel s poti in tipa v temi ter išče rešitve tam, kjer jih ni. Do aprila in olimpijskih kvalifikacij sta le dobra dva meseca, na voljo bo imel le še teden dni priprav in v tej luči, če ne že naravnost smešno, pa vsaj sprto z realnostjo izpade omenjanje novih imen, kot sta denimo Nejc Cehte in Vid Levc. Z vsem dolžnim spoštovanjem do nedvomno nadarjenih mladeničev, a Copacabane in Ria, ki je bojda tisti sveti cilj, s tovrstnimi fanti razen na razglednici ne bomo videli.
URA AMATERJEV
Malodušje, naveličanost in zbeganost, če s tremi besedami opišem teh nekaj dni v Vroclavu. Ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malem, ob tem pa me zanima predvsem, kam so vsi nasmejani fantje šli. Vsa čast redkim izjemam.
Zanimiva je bila primerjava s tiskovno konferenco nemške reprezentance, pravzaprav z množičnim druženjem s sedmo silo, kjer v veliki sobani ni manjkalo dobre volje, samozavesti in pozitivne energije. Nekakšen vsenemški miting, na katerem je manjkala le še Angela Merkel in kjer so si v najboljšem primeru povprečni nemški rokometaši kolektivno nabildali ego in samozavest, za piko na i pa je poskrbel še sloviti Stefan Kretzschmar. Nekoč odlični krilni igralec je bil namreč avtor in idejni vodja videa oziroma zvezdniškega kolaža, v katerem so srečo nemškim reprezentantom vsak na svoj način zaželeli številni znani rojaki iz vseh sfer družbenega življenja. Od igralca Tila Schweigerja, prek televizijskega voditelja Franka Buschmanna, slovitega boksarja Axla Schulza, pa do nogometašev Christiana Ziegeja, Maria Baslerja ... Rdeča nit nekajminutnega sporočila je bila jasna – Nemčija diha z vami.
Nekaj metrov stran pa ... Mi smo ostali nekje v osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kjer se vse začne in konča pri duhamorni novinarski konferenci, slednje pa so v prvi vrsti en velik nebodigatreba, nujno zlo. Za vse vpletene. Železno pravilo je, da pred novinarje stopi selektor v družbi dvojice igralcev, pri čemer sta slednja, vsa čast izjemam, videti, kot da se ju pelje na strelišče, pri izražanju svojih popolnoma brezčustvenih misli in stališč pa je priljubljena fraza, h kateri se prej ko slej zatečejo vsi, tista »Kot je že selektor povedal«. Še dobro, da je selektor precej zgovoren ...
Ob tem padamo tudi na številnih drugih področjih. Malenkostih, ki pa počasi, a zanesljivo spridijo celotno sliko. Da ne znamo iti in da ne gremo v korak s časom, je milo rečeno. Do danes iz slovenskega tabora denimo ni bilo nikakršnega sporočila, ali Vid Kavtičnik lahko igra proti Nemčiji ali ne, nekateri posamezniki iz vodstva reprezentance se pri podajanju odgovorov na sicer vse manj pogosta vprašanja vse pogosteje zatekajo k teorijam zarote in sarkazmu, kapetan v nasprotju s stanovskimi kolegi od blizu niti ne povoha mešane cone, kakšni konkretni bilteni pred prvenstvom pa so že vrsto let le mokre sanje. Drugod so to samoumevne osnove in ob vsem naštetem se je težko znebiti občutka, da je slovenska sedma sila, če ne že državni sovražnik številka ena, pa vsaj nujno zlo. Smo pa bili toplo vabljeni, in to večkrat, v slovensko hišo, kjer so se zbirali slovenski gospodarstveniki. Seveda to zanima predvsem športne navdušence na sončni strani Alp ...
Brez kreativnosti, brez idej, brez duha, brez igrivosti in brez užitka v zaledju, vse to oziroma tudi to pa je le majhen delček v grajenju zunanje podobe, na neki način pa tudi vzdušja ob in v reprezentanci. Slednje pa se seveda prej ko slej odrazi tudi na igrišču.
