Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Magic

vszi

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, pa je pravzaprav minilo že četrt stoletja. Ko je On, ki je bil že takrat nesmrten, stopil pred kamere in razkril, da je tudi on vendarle smrten, da je tudi on le navaden smrtnik.

Bilo je v četrtek, 7. novembra 1991, ko je iz domačega kasetofona kot že ničkolikokrat prihajal čudoviti glas Primoža Habiča, frontmana Nietov, ki ga je nekaj mesecev pred tem pokončal prevelik odmerek heroina. Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt. Res je bil prelep dan za smrt ... Z današnjega vidika bi bilo neizmerno fino, če bi takrat denimo premišljeval o minljivosti, smrtnosti in bogsigavedi še kakšnih velikih življenjskih vprašanjih, a neprimerno bliže resnici je, da nisem razmišljal prav o ničemer. Le ležal sem tam na postelji in s solznimi očmi zgolj bolščal v poster, ki je bil nekaj let pred tem izpuljen iz Tempa, zdaj pa je že vrsto let krasil stene moje sobe. Poster, na katerem je bilo z mastnimi črkami zapisano Magic.

Tudi na drugi strani zemeljske oble, v deželi sanj, v neki za njihove, predvsem pa njegove standarde vse prej kot glamurozni sobi, v kateri so improvizirane zavese preprečevale, da bi se vanjo prebili sončni žarki, so imeli številni solzne oči. Sam Earvin Johnson mlajši, ki ga je svet seveda poznal pod vzdevkom Magic, je na tistem podestu stal povsem mirno, kot da bi šlo za še eno običajno tiskovno konferenco, ki jih v njegovi veliki karieri nikakor ni manjkalo. Le potne kapljice na čelu so razkrivale veliko stisko in notranjo negotovost, vseeno pa je zbrano, ne da bi ga izdala čustva, kot da gre le še za eno običajno tekmo, širnemu svetu razlagal, da začenja svojo življenjsko, največjo tekmo. Besede so se zarezale v meso, v dušo, besede so pretresle košarkarski svet in šport do samih temeljev, tudi tisti I'm Back, ki ga je nekaj let kasneje izrekel Michael Jordan in s katerimi je končal bizaren izlet v svet bejzbola ter se vrnil »domov«, ga niso do te mere in tako silovito. »Zaradi virusa HIV danes končujem kariero pri Lakersih.« Pri 32, po še eni sijajni sezoni in v za košarkarja najboljših letih, je bilo čez noč vsega – konec.

Takrat, in še zdaleč nisem bil edini, nisem imel pojma, kaj pomenijo te zlovešče kratice, kaj se dejansko skriva za kraticama HIV in AIDS, a tudi precej naivnemu in še bolj brezbrižnemu dvanajstletniku je bilo kristalno jasno, da ne morejo pomeniti nič dobrega, če je zaradi njih kar čez noč odšel, moral oditi v njegovih očeh največji. Tisti, čigar podoba je vrsto let krasila steno majhne sobice sredi majhnega dolenjskega kraja. Stene majhne sobice, na katere pa se je bilo zelo težko prebiti, to je bila svojevrstna stena slavnih, wall of fame, ki se je šibila pod veličino imen. In takrat, v začetku devetdesetih, so bili vanjo poleg Največjega, ki je plesal kot metulj, pičil pa kot čebela, sprejeti, če me seveda spomin ne vara, še Lothar Matthäus, Alain Prost, Dražen Petrović in seveda Magic Johnson. No, pa tudi Kevin Costner, ki je takrat plesal z volkovi, a to je že neka druga zgodba, druga kategorija.

Magic je bil vedno, praktično od nekdaj tam, že dolgo pred tistim črnim novembrom in še dolgo po njem. Pravzaprav je na neki način tam še dandanes, pa čeprav so posterji že zdavnaj izginili in so številne plasti jupola z leti že zdavnaj zakrile še zadnje rumene sledi, ki so jih za seboj pustili trakovi selotejpa. V tisti sobici že dolgo nihče več ne spi in v njej se danes poleg prahu – vsaj to se ni spremenilo – nabira predvsem takšna in drugačna ropotija, posterji pa so nalepljeni le še v spominu. Ni vrag, da za vedno ...

Bili so to sicer drugačni časi, ne le da ni bilo spleta, tudi tisti barvni televizor v dnevni sobi je lovil tri, v najboljšem primeru štiri programe. Bila so to leta, ko je liga NBA posledično le sem in tja, po kapljicah, pokukala v dnevne sobe na sončni strani Alp. Bili so to časi, ko s(m)o ljubitelji košarke preklapljali na TV Koper, na katerem se je s tistim markantnim glasom v neki bizarni, a čudoviti mešanici italijanščine in angleščine drl legendarni Dan Peterson. »Fe-no-me-na-le!« In bilo je prav tam, na Kopru oziroma Capodistrii, ko sem ga sredi osemdesetih prvič videl na delu. To je bila ljubezen na prvi pogled. Bila je poteza več, bila je finta, bila je podaja izza hrbta, bil je vic, bil je šarm in bila je poezija. Čarovnija je bila res morda še najbolj primerna beseda, če me je namreč kadarkoli kdo resnično očaral s svojo igro, me je prav on.

In tudi zato se je bilo tistega novembrskega dne tako težko sprijazniti, tako težko dojeti, da je konec, da se končuje showtime era, največja era v zgodovini nekega velikega kluba. Edina kolikor toliko uspešna terapija v tistih turobnih jesenskih dnevih je bilo metanje dodobra oguljene žoge na improvizirani koš na domačem dvorišču. Za slovo, velikolaški Magic (kot mulec sem imel namreč dva vzdevka, ki sicer nista šla najbolje vštric, Kura in pa Magic, katerega sem raje slišal, pa najbrž ni treba pisati) tistemu pravemu Magicu v čast.

Šov pa se je moral nadaljevati, če si sposodim besede Queenov oziroma Freddieja Mercuryja, ki je za vedno odšel samo sedemnajst dni kasneje. Da, to je bila resnično turobna jesen, tudi Freddieja pa so pokončale tiste zlovešče štiri črke. AIDS. Bolezen, o kateri se takrat še ni javno govorilo, bolezen AIDS in virus HIV sta bili v tistih časih tabu temi, kratici, ki se nista izgovarjali na glas in ki sta takrat v očeh javnosti pomenili smrtno obsodbo. Stališče, ki se je začelo spreminjati predvsem zaradi Magica. »Še dolgo nameravam živeti. Življenje gre naprej.« Malokdo mu je verjel, a danes, 25 let kasneje, je še vedno tu, z nami. Držal je besedo, Magic je še vedno živ.

Nekaj let kasneje, mislim, da je bilo tam okoli leta 1996, se je celo vrnil na parkete lige NBA, in čeprav se je še vedno lahko kosal z veliko večino neprimerno mlajših kolegov in so bile številke še vedno občudovanja vredne ter za številne nedosegljive, pa to vseeno ni bilo več to. Čarovnija seveda še ni izginila, a leta in kilogrami so se takrat že nabrali, srce pa je bilo razdeljeno na več strani. A morda je bil na neki način prav tisti zadnji tango njegova najsijajnejša ura. Da je premagal vse ovire, vse predsodke, predvsem pa da se je poslovil na svoj način, po svojih pravilih, in ne po pravilih nekega j*benega virusa.

Ko je slabi dve leti kasneje oni tam zgoraj k sebi poklical še največjega s te strani velike luže, ko je nekega junijskega popoldneva leta 1993 na neki bavarski avtocesti ugasnilo življenje Dražena, je bilo vsega konec. Konec otroštva, konec prvinske ljubezni do same igre, čarovnija je dokončno izginila, na sceno in tudi na steno pa so skupaj s Sharon Stone počasi prišli neki drugi fantje, ki so igrali neko drugačno košarko.

Leta 2002 je bil Magic sprejet v košarkarski hram slavnih. Skupaj z Draženom. Seveda ni moglo biti drugače. Magic in Mozart, Mozart in Magic. To so bili dnevi, moj prijatelj, kot je prepevala Mary Hopkin.

Značke: magic-johnson , 25-let , hiv , aids