Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Ni se začelo in ne bo se končalo z Vujo

Grega Wernig

Krvaveli, dobesedno in v prenesenem pomenu, so za Stvar. In zaradi vsega naštetega si tovrstnega slovesa in odnosa nikakor niso zaslužili.

»Pod vodstvom selektorja Veselina Vujovića zagotovo ne bom odigral nobene tekme več ... Tako sem se odločil zaradi načina ... Prestar sem za take igrice ... Poslovilna tekma? Pod njegovo taktirko zagotovo ne ...« Gorazd Škof, 188 nastopov za reprezentanco. »Preprosto ni bilo kemije med selektorjem in mano ... Nima smisla, da si nekje, kjer nisi zaželen ...« Dragan Gajić, 151 nastopov in 642 golov za reprezentanco. »Z Veselinom Vujovićem nisva našla skupnega jezika, težko komunicirava ... Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom odklonil slovenski grb ...« Sebastian Skube, 127 nastopov in 276 golov za reprezentanco. Še nekateri so se raje ugriznili v jezik, spet drugi niti niso dobili priložnosti, da povedo svojo plat zgodbe, a najbrž ste dobili vsaj okvirno sliko. Vzorec je očiten.


Vsak ima svoj način dela, z vsakim selektorjem zaveje nov veter. Selektorjeva legitimna pravica je, da pokliče kogarkoli, in seveda je logično, da si bo izbral fante, ki so zanj pripravljeni skočiti iz tretjega nadstropja. Vse ima seveda tudi svoj rok trajanja, nihče ni večen, a način je tisti, ki pri tem bode v oči. Namesto da bi se od dresa z državnim grbom poslovili, če si še enkrat izposodimo prav Vujovićeve besede, s cvetjem in zlato uro, so odšli potihoma, z grenkim priokusom v ustih ter občutkom, da so bili izigrani. V tej zgodbi, kjer ni »naših« in »vaših«, je (bilo) vse preveč komunikacijskih šumov in vse premalo človeškosti. Da Gorazd Škof, veseljak brez primere, v pokoj namesto ob zvokih harmonike odide z grenkimi solzami na obrazu, je najbrž samo po sebi še najbolj zgovorno. In žalostno.


V športu, v rokometu, včeraj ne obstaja; sta le danes in jutri. Toda brez včeraj tudi danes in jutri ne bi obstajala. In čeprav niso retoriki, kot je on, ter nimajo karizme, niti kvalitete, kot jo je imel on, so temu dresu marsikaj dali, marsikaj so pustili na igrišču. Patrioti, ki so se bili praktično vedno pripravljeni odzvati klicu domovine, po navadi bolj kot ne zastonj, sem in tja celo na lastne stroške. Čeprav dodobra načetih teles so pri tem tvegali zdravje, pogodbe ... Naj se sliši še tako patetično, a krvaveli, dobesedno in v prenesenem pomenu, so za Stvar. In zaradi vsega naštetega si tovrstnega slovesa in odnosa nikakor niso zaslužili.


Alfa samec, karizmatičen mojster retorike, ki ima rokomet v malem prstu in mu javnost ter večina sedme sile jesta iz roke, ima vedno zadnjo besedo. Brez olepševanja, sočnega jezika in brez dlake na taistem jeziku, vrhunski profesionalec, ki bojda (!) igra z odprtimi kartami in ki je prepričan o svojem prav. In tako je tudi prav, sodnik bo na koncu kot vedno le čas oziroma rezultat. A pri tem se zdi, kot da sem in tja pozabi, da se slovenska reprezentančna zgodba ni niti začela in se ne bo niti končala z Veselinom Vujovićem.