"Evo, pa sem jo 'fasal'," sem si dejal, misleč na virozo, ki razsaja v osnovni šoli mojega prvošolčka, prepričan, da je pač virus zaneslo tudi v našo družino, in se že videl sedeč na školjki z "lavorjem" roki, ko ne veš, iz katere telesne odprtine bo prej priteklo tisto, kar ti v telesu povzroča muko in bolečine.
A, glej ga, zlomka! Malo pred deveto je bilo že bolje, še nekaj pozneje pa o slabosti ni bilo več ne duha ne sluha. Torej ni viroza, sem bil takoj boljše volje, in začel tuhtati, kaj takega sem pojedel, da se je želodec pritoževal. A bolj, ko sem razmišljal, bolj mi je postajalo jasno, da tudi hrana ni kriva in da razlog tiči drugje.
Ko sem seštel dva in dva, se mi je tudi posvetilo, kje. Slabo mi je postalo nekaj po sedmi, izboljšalo pa se je čez kakšni dve uri, torej ravno takrat, ko sem sedel za računalnik in potem spet vstal od mize.
Vmes pa sem gledal košarkarsko tekmo. Oziroma sem mislil, da jo bom. Pa je bilo tisto, kar sem videl, vse drugo, samo to ne. Zanjo morata biti na parketu dve ekipi, na tej tekmi pa je igrala le ena. Tista druga bi morala biti Olimpija. A zmajev ni bilo, bili so le Makedonci, ki so se delali norca iz gruče fantov, ki so jih prisilili, da si nadenejo zelene drese in se skušajo postaviti po robu nasprotnikom.
Točno tako je bilo namreč videti tisto, kar so demonstrirali Ljubljančani v Skopju. Kakšen Donat neki! Kdor je zaprt, naj si zgolj pogleda to tekmo, pa bo težava hitro odpravljena. In sploh ni treba videti celega srečanja, dovolj je nekaj minut, razen, če niste ob tem, da imate težave s prebavo, nagnjeni še k mazohizmu.
Sam nisem, tudi z zaprtjem za zdaj nimam problemov, zato vas, fantje, lepo prosim, če mi drugič poveste, da je to pač tisti večer, ko vas ni treba gledati. Saj ni problema, vsi se poznamo med seboj in za vse bo tako bolje. Pa še moja fanta, ki komaj čakata na vsako minuto, da jo preživim z njima, vam bosta hvaležna.
