Avgustovski, ki se je zgodil aprila. Še drugič se je razpletel brez zmagovalca, prvič brez golov. Ne, obračun največjih rivalov ni navdušil, nikakor ne. Bile so pomanjkljivosti, bilo jih je precej na obeh straneh, a to vendarle še ne pomeni, da ga moramo popljuvati. Tako kot si ne zasluži hvalospevov, si ne zasluži, da ga "raztrgamo" na koščke in sprejmemo mnenje, ki bi ga mnogi tako zelo radi predstavili kot sveto resnico.
Da je slovenska liga pač slaba, da ni vredna pozornosti in da so tekme živi dolgčas. Ker niso, takšna ni bila niti sredina v Stožicah. Če ne drugega, je bila dinamika na zavidljivi ravni, kar je nadvse pomemben dejavnik nogometne igre. Drži, da so sladokusci ostali prikrajšani za umetniški vtis, toda ostajam goreč zagovornik tega, da se v športu od lepote ne da živeti. V tekmovalnem, v profesionalnem športu šteje uspešnost. Barcelona, ki je v preteklosti imela eno in drugo, je fenomen, ki se ne ponovi pogosto. Igralci, kot je Lionel Messi, pa se rodijo.
Olimpija je bila v prvem polčasu dejavnejša, več je poskušala in nekajkrat zapretila, v nadaljevanju so se Mariborčani vendarle zbrali in zlasti v prvi polovici drugega polčasa kazali podobo, ki jo od prvakov pričakujemo, čeprav ni niti najmanjšega dvoma o tem, da so bili še vedno daleč od tega, česar so sposobni. In kar so do zdaj že tolikokrat pokazali, v končnici je bilo dogajanje enakovredno. Gostje iz Ljudskega vrta niso skrivali, da so z remijem zadovoljni. Ker so dosegli osnovni namen. Na vrhu lestvice so prednost pred Domžalami povečali na štiri točke in storili nov korak proti trinajstemu in petemu zaporednemu naslovu prvaka. Na drugi strani so Ljubljančani prepričani, da točke niso osvojili, ampak so dve izgubili. "Prvi polčas je bil odličen, drugi nekoliko slabši, a tudi v tem delu smo Maribor nadigrali," je po tekmi med drugim povedal domači trener Darko Karapetrović.
Takšno je torej stanje duha v obeh ekipah, prav tako zanimivo je mnenje javnosti. In deljeno. Prevladujoče je razmišljanje, da je bila Olimpija dobra, da je bila tudi dovolj všečna in da je bil Maribor slab. Še več, zelo slab. Da ni bil dober oziroma da ni bil takšen, kot bi želel biti, je jasno, a naposled je tudi takšen ostal neporažen, zaradi česar so zmaji razumljivo še toliko bolj nejevoljni. Tudi če bi uporabil besedo frustrirani, najbrž ne bi brcnil v temo. Ker je dejstvo, da je Olimpija že nekaj časa vedno znova blizu, vsaj zdi se tako, da bi se veselila najbolj želenega skalpa (pomembnega), a ji to nikakor ne uspe. Nanj bodo Ljubljančani zdaj znova čakali vsaj do prihodnje sezone.
Sicer pa se v zadnjem času kritike na račun Maribora stopnjujejo. Oziroma na račun igre, ki jo kažejo varovanci trenerja Anteja Šimundže, toda obenem se mi vedno znova zdi, da je položaj vijoličastih na slovenskem prizorišču precenjen. In da od njih pogosto pričakujemo preveč. Da bi morali biti uspešni, atraktivni, najlepši, najboljši in ne vem kaj še vse. Da ne bi smeli imeti resnejše konkurence in da bi potemtakem morali naslove prvaka osvajati z dvajsetimi točkami naskoka. Kot da bi jim nadeli status vesoljcev, nezemljanov, ki jim nihče ne more do živega. Ker so bili v ligi prvakov, naj bi bilo to nekaj samoumevnega. Češ, saj imajo milijone in bi nedotakljivi lahko počeli, kar jih je volja. A če bi bilo to edino merilo, potem Mariborčani niti v najbolj norih sanjah ne bi smeli remizirati s Chelseajem, Schalkejem in Sportingom, ki imajo 300 milijonov, 150 milijonov in 40 milijonov evrov proračuna. Ali pač?
V Sloveniji očitno veljajo neka druga pravila, ob katerih se denimo tudi po enajstih tekmah brez poraza (osem zmag in trije neodločeni izidi) začne razpravljati o krizi. Težko bi našel okolje, kjer bi se lahko pripetilo kaj podobnega, zato pa bi gotovo marsikje slišal številne hvalospeve na račun takšnega niza.
Strinjam se, da je bila uvrstitev zasedbe iz Ljudskega vrta v najbolj prestižno klubsko tekmovanje na svetu mali čudež, toda to še zdaleč ne pomeni, da so Marcos Tavares in soigralci čudodelniki. Seveda jim je uspelo tudi s kakovostjo, ki jo premorejo, toda v prvi vrsti jim je z garanjem, fanatičnim pristopom do dela, neverjetno ambicioznostjo, taktično disciplino, pravšnjo miselnostjo in nekaj sreče, ki je za tovrstne dosežke, med katere kakopak spada tudi trikratno igranje v skupinskem delu lige Europa, nujno potrebna.
Da bi jim uspelo samo zaradi kakovosti, to pa ne. Niti po naključju in po njej tudi na domačem prizorišču ne odstopajo v tolikšni meri, kot bi bilo mogoče sklepati po utripu javnosti na sončni strani Alp. In tudi zato me nenehno poveličevanje Maribora in postavljanje na prestol nedotakljivih pošteno moti. Ker to hkrati pomeni degradacijo domačega prvenstva in pomanjkanje spoštovanja do Olimpije, Domžal, Celja, Kopra ... Do vseh preostalih devetih prvoligašev, ki si takšnega statusa ne zaslužijo. Ker tudi oni delajo, ker se tudi oni trudijo, da bi bili uspešni in konkurenčni Mariborčanom. Tistim, ki jim ob poudarjanju zahtevnosti prvenstva namenjajo še največ spoštovanja.
