Odlično pripravljena tekma, izvedba na prav tako visoki ravni, črno-beli so po prvih 90 minutah spopada s favoriziranim Ludogorcem ostali živi. S podobo, ki so jo pokazali, povsem zasluženo. Ante Šimundža je do potankosti analiziral močnejšega tekmeca. Ali če smo povsem natančni, precej močnejšega, saj je ta, roko na srce, neka druga dimenzija.
Strateg Mure ni ničesar prepustil naključju. Kolikor ga poznamo, si upamo staviti, da je bil potek dogodkov ravno takšen, kot si ga je zamislil v svojih skicah: preživeti uvodnih 15, 20 minut, nato pa se bo začel nov dvoboj. Drugačen. In tako je tudi bilo. Prekmurci so preživeli uvodne nalete, vendar so zelo dobro vedeli, kako jim lahko uspe. S fanatičnim, a hkrati dovolj pragmatičnim pristopom, disciplino, organiziranostjo, pripravljenostjo na trpljenje, žrtvovanje.
Mogoče bodo temu mnogi oporekali, ampak mariborski strokovnjak na soboški klopi je vnovič pokazal pot, ki je primerna za slovenske zasedbe v spopadih z boljšimi ekipami v ostri evropski konkurenci. Ali če hočete, edina logična. Priseganje na všečnost in domnevno sodobne trende napadalnega nogometa je tako rekoč obsojeno na neuspeh. Redke so preizkušnje na mednarodnem prizorišču, na katerih lahko naša moštva prevladujejo. Ker takšne kakovosti ne premoremo in si je ne moremo privoščiti. Žal! V nasprotju z veliko večino sveta v najpomembnejšo postransko stvar pač vlagamo veliko premalo. V primerjavi z drugimi zgolj drobiž ... Prej ko se bomo s tem sprijaznili, prej ko bomo pogledali resnici v oči, lažje nam bo. Morda bomo tudi uspešnejši. Hrepenenje največjega dela javnosti na sončni strani Alp po spektakularnih predstavah je izkrivljeno, zmotno, takšen scenarij je v največ primerih neuresničljiv. Temu primerna so tudi razočaranja ...
Mura se je branila z zgoščeno postavitvijo na svoji polovici igrišča ter poskušala tako zmanjšati kakovostno razliko. Izničiti je ni mogla, individualne sposobnosti igralcev Ludogorca je bilo še vedno težko spregledati, ampak Prekmurci so jih s kolektivnim pristopom in ekipnim duhom nevtralizirali do te mere, da Matko Obradović ni bil v preveliki nevarnosti. Organizirano branjenje je bil osnovni namen črno-belih in nalogo so preudarno opravili z odliko, še za odtenek bolj so navdušili s pravšnjo miselnostjo. Ker niso bili obsedeni le s tem, da morajo svojo mrežo čim dlje ohraniti nedotaknjeno, temveč jih je gnala še misel, da bi bili radi tudi nevarni. In so bili. Ob garanju v obrambi so zbrali dovolj moči in bili dovolj samozavestni, da so uprizorili nekaj čudovitih prehodov v napad in naposled je imel Kristijan Kahlina po koncu tekme na svojem računu več posredovanj kot njegov rojak med soboškima vratnicama.
Ni kaj, slovenski prvaki so bili v sredo zvečer taktično dovršeni. Mura je bila na zavidljivi evropski ravni, pohvale trenerja serijskih bolgarskih prvakov Valdasa Dambrauskasa, ki ima na voljo tržno več kot petkrat dražjo zasedbo, niso bile iz trte zvite. Največja nagrada za črno-bele pa je bil prav gotovo odziv navijačev. Svoje ljubljence so z igrišča pospremili z glasnim aplavzom.
