Na Triglav sem se prvič in za zdaj tudi zadnjič povzpel pri šestnajstih letih, saj so mi pozneje večji izziv postali drugi hribi, ki jih v Sloveniji ne manjka. Drugače je bilo s Planico, v katero sem kot osnovnošolec začel hoditi že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prve tekme v živo, na kateri je slavil takrat najboljši skakalec sveta, Švicar Walter Steiner, se spominjam zelo bežno, bolj pa druge, ki je bila zaradi padca na glavo nekega Justina, ki je skakal kar brez čelade, prekinjena, in tretje, ko je Bogdan Norčič podrsal pri dolžini svetovnega rekorda 181 metrov. Planiške zmage Primoža Ulage sem si ogledal le po televiziji, zadnjih dvajset let pa sem pod Poncami reden gost že po službeni poti.
V tistih časih je Planica ob športnem prazniku dolgo veljala tudi za pijanski praznik. Še vedno imam v spominu množico pijanih mladenk in mladeničev, ki so se po končanih predvsem sobotnih tekmah opotekali po cesti med Planico in Ratečami, zato so morali vozniki kombijev, ki prevažajo novinarje in drugo službeno osebje, močno paziti, da niso koga povozili. Tudi bližnje gozdne poti so morali policisti in redarji dobro pregledati, da kakšen obnemoglež ni obležal in celo zmrznil. Podatki o številu ljudi, ki so jim v jeseniški bolnišnici morali prazniti želodce, pa so se pogosto bližali trimestni številki. Napori, ki so jih organizatorji vložili v izkoreninjenje tega pojava, so zadnja leta vendarle začeli rojevati sadove. To seveda ne pomeni, da tudi zdaj kdo ne spije kakšnega kozarčka ali dveh preveč, a številke s tistimi izpred desetih let še zdaleč niso primerljive. Kot so povedali, je bilo letos število tistih, ki so potrebovali pomoč zaradi alkohola, tako majhno, da ni vredno omembe.
Druga bitka, iz katere so planiški delavci izšli kot zmagovalci, je tudi v zaželenem številu gledalcev. Pred začetkom so povedali, da si jih želijo okrog 70 tisoč, uradna številka za vse štiri dni je le za tisoč manjša. Čeprav je bilo letos nekoliko manj obiskovalcev iz tujine, še posebej Poljakov, so predvsem slovenski navijači ustvarili čudovito vzdušje. Najbolj je ostalo v spominu glasno petje slovenske himne, o katerem so naši orli radi povedali, kako so jim ob njim šli lasje pokonci. Še celo Robertu Kranjcu, ki je v svoji karieri doživel že marsikaj, se je orosilo oko. Razpoloženje je bilo na nivoju, malce ga je včeraj pokvarilo le dejstvo, da Prevcu kljub vsemu ni uspelo dvigniti velikega kristalnega globusa.
Seveda je za dobro razpoloženje najbolj zaslužen tekmovalni uspeh slovenskih orlov. Ta je bil tokrat večji kot v vsej zgodovini smučarskih skokov in poletov pod Poncami. Dve dvojni zmagi in prepričljiv uspeh ekipe se bodo vpisali v zgodovino in ta dosežek bo v naslednjih letih le težko ponovljiv. Čeprav letošnje sezone ne moremo označiti kot neuspešne, takšnega »buma« vendarle ni bilo mogoče pričakovati. Letalnica je vendarle letalnica in prednosti domačega terena zaradi nje pač ne more biti. Pri tem gre predvsem za vprašanje motivacije, ki je pri naših v Planici očitno toliko večja kot pri večini drugih reprezentanc, ki večinoma že komaj čakajo na konec sezone.
Letošnja Planica bo seveda ostala v spominu kot prva s tekmo na prenovljeni letalnici. Ta je zgrajena po najmodernejših metodah in skakalci so bili skoraj soglasni, da sodi med najlepše skakalnice na svetu, za mnoge je tudi najlepša. Janez Gorišek in njegov sin Sebastjan sta pokazala, da sta mojstra svojega poklica. Za nov svetovni rekord so sicer zmanjkali trije metri, a je bilo pri Prevčevem 248,5 metra dolgem poletu hitro jasno, da je rekord mogoč. Dolgih poletov prek 220 metrov je bilo v primerjavi z Vikersundom, ki je bil letos pripravljen izključno za rekorde, neprimerno več, vtis po tekmi pa tudi precej drugačen. Vsekakor je tudi to še ena zmaga organizatorjev, ki so si edino večjo napako privoščili s tem, da niso poskrbeli za senčenje zaletne smučine, saj so naivno pričakovali, da bo hladilna naprava delovala tudi pri 15 stopinjah Celzija in ob soncu, ki sveti neposredno v smučino. Eksperiment z vojaki, ki so v soboto po vsakem skoku prekrivali smučino s posebno plahto, je sicer deloval simpatično, a hkrati pokazal, da so tudi »planičarji« predvsem dobri improvizatorji, kar pa je bolj kot za razvito Evropo, s katero se tako radi primerjamo, značilno za dežele na hribovitem Balkanu.
Obiskovalcu, ki pride pod Ponce, zelo hitro pade v oči, da je Planica predvsem veliko gradbišče. Prenova letalnice je bila le prva v nizu stvari, ki organizatorje še čakajo, če se želijo resno vključiti v novo kandidaturo za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju. Šele ko bo pod Poncami zrasel še tekaški stadion, bo takšna kandidatura lahko označena kot resna in utemeljena. Vendarle je za kaj več najprej treba tudi nekaj pokazati. Zgolj prenovljena letalnica za tiste, ki o teh stvareh odločajo, zagotovo ne bo dovolj.
