Medtem ko se v Vardarju cedita med in mleko ter ruski gazda Sergej Samosonenko že snuje načrte za prihodnost, pa se na drugem koncu mesta ukvarjajo predvsem s sedanjostjo, saj je prihodnost že dalj časa sila negotova. Pravzaprav v Autokomandi bijejo boj za preživetje, številni igralci siti vsakodnevnih neizpolnjenih obljub pa so dvignili papirje in poiskali nove izzive.
Po Darku Staniću, Luki Cindriću, Vuku Borozanu, Vladanu Lipovini, Mijajlu Marseniću, Miroslavu Kociću in Pavlu Atmanu, ki so klub zapustili že pred meseci, so se skozi izhodna vrata v zadnjih dnevih podali še nosilci, če ne kar zašitni znaki moštva Naumče Mojsovski, brata Markoski, Vančo Dimovski, Filip Mirkulovski (Hannover), Dejan Manaskov, Aco Jonoski in Goce Georgievski. Trenerju Linu Červarju so tako ostali na voljo bolj kot ne golobradi mladeniči, s katerim bo poskušal sezono pripeljati h koncu. V luči povedanega pa bo uspeh zdaj že prav in samo to, sezono pripeljati h koncu. Čeprav dvomimo...
"Težko mi je pri srcu, pet let smo gradili klub, ga dvakrat pripeljali med osem v Evropi, navkljub povsem neprimerljivemu proračunu. A je kar je, finančne težave so velike, na tržišču pa ni veliko zanimivih igralcev, četudi ne bi imel prazne blagajne. Nameravali smo s časom vpeljevati mlade fante, da bi počasi dozorevali, zdaj jih moramo vreči v ogenj, a mislim, da lahko računamo na večino njih. Dokler bo klub obstajal, bom naredil vse, da ti otroci napredujejo v rokometni igri. Težko mi je, ponoči nisem spal, a takšno je pač življenje," je bil filozofski Lino Červar, pred katerim so težki spomladanski meseci.
Kje bo kariero nadaljeval zimzeleni Renato Vugrinec še ni znano, tudi on pa je prej ko slej že odigral zadnjo tekmo v dresu Metalurga.
