V osmih letih je v pristaniškem mestu pustil neizbrisljiv pečat, osvojil je štirinajst lovorik in postal zaščitni znak enega najuspešnejših klubov 21. stoletja. Težko si ga je in si ga bo predstavljati v kakršnemkoli dresu, ki ni črno-bel, a kot vse kaže se bodo poti Filipa Jiche in Kiela v kratkem razšle.
Čeprav se že nekaj časa šušlja, da bi prav 33-letni Jicha lahko bil tisti, ki bo v katalonski prestolnici poskušal nadomestiti Nikolo Karabatića, ki je v prestopu poletja odšel v Pariz, je njegov intervju za Kieler Nachrichten vseeno pošteno odjeknil v rokometnem svetu. Tudi ali pa predvsem zaradi neposrednosti, ko je spregovoril o razlogih za selitev. "Ali sem že odigral zadnjo tekmo v dresu Kiela? Ne vem, lahko pa povem, da sem klub prosil, naj me proda Barceloni. Za mano je veliko neprespanih noči. Nikoli se nisem želel znajti v položaju, v katerem bi moral zapustiti klub, ki ga obožujem in kjer sem želel končati kariero. A zdaj lahko Kiel le prosim, naj me nemudoma proda in mi tako pomaga."
ZGREŠENA INVESTICIJA
Razlog, da želi na jesen kariere zapustiti mesto, v katerem je kralj in kjer je pognal korenine, ter odpreti novo poglavje na drugem koncu stare celine, leži v zgrešeni naložbi iz preteklosti. Bilo je leta 2006, ko je iz Švice kot 23-letnik prišel v Nemčijo, v Lemgo. "Zaupal sem finančnemu svetovalcu in kot še precej mladih bundesligaških igralcev denar vložil v nepremičnine. Bil sem mlad, naiven in zelo slabo sem govoril nemško. Šele štiri leta kasneje sem uvidel, v kaj sem se dejansko zapletel. Znašel sem se v globoki godlji," je brez dlake na jeziku razlagal Jicha. "Odločil sem se, da o svojih težavah odkrito spregovorim. Odločitev ni bila lahka, sram me je bilo, a ne želim, da bi ljudje, ki z vsem srcem stojijo za Kielom, name gledali kot na Judeža, ki misli le na denar. V klubu že dolgo vedo za moje težave in so mi bili v veliko pomoč."
Pravi, da se je v zadnjih letih počasi izkopal iz godlje, a da še vedno 40 odstotkov plače namenja za zgrešeno naložbo, pot na zeleno vejo pa naj bi bila lažja v dresu Barcelone, kjer bi v štirih letih zaslužil toliko kot pri Kielu v petih. Ob tem ne gre niti zanemariti, da je osiromašeno špansko prvenstvo, kjer je Barcelona svet zase, precej manj naporno od bundeslige in kot tako precej prijaznejše do rokometnih veteranov, ki so že dodobra zakorakali na napačno stran tridesetih in ki tam potemtakem lažje podaljšajo kariero za leto, dve, tri ...
DOLŽNOST DRUŽINSKEGA ČLOVEKA
Ločitev se torej zdi neizbežna. Kot pravi sam, sicer obstaja teoretična možnost, da bi s Kielom sklenil novo, dolgoročno pogodbo in kariero nato vendarle sklenil na severu Nemčije. "Navsezadnje sem si vedno želel, da bi moja slika nekoč visela pod stropom dvorane. Tudi to, da bi po številu golov v črno-belem dresu presegel Magnusa Wislanderja, bi mi veliko pomenilo. Kot športnik si želim ostati, a kot družinski človek imam tako rekoč dolžnost, da odidem v Barcelono. Verjemite, če se v mladih letih ne bi zapletel v to godljo, se danes zagotovo ne bi pogovarjali o predčasnem slovesu."
Tudi Kiel bi bil po drugi strani najbrž ne glede na vse zasluge iz preteklosti zelo previden, preden bi mu ponudil novo večletno donosno pogodbo. Poškodbe so bile namreč v zadnjih letih zveste spremljevalke češkega reprezentanta, pa bi serijski nemški prvaki najbrž želeli dobiti neke vrste zagotovilo, da je po vseh poškodbah in v Kristusovih letih Jicha še vedno lahko vsaj približek Jiche iz denimo leta 2010, ko je bil razglašen za naj igralca sveta. "Prepričan sem, da lahko igram na najvišji ravni vse do leta 2019, toda kateri igralec, ki si želi zagotoviti eksistenco, tega ne bi trdil?" je skozi smeh sklenil Čeh.
Kiel je prvotno ponudbo Barcelone sicer zavrnil in zdaj je bojda na mizi nova, neprimerno mamljivejša. A ... "Jicha ni običajen igralec, Jicha je Jicha, približuje pa se tudi začetek sezone in vsak poseg v ekipo je še toliko delikatnejši," je dejal direktor Thorsten Storm, ob tem pa potrdil govorice, da so se Katalonci zanimali tudi za Domagoja Duvnjaka, a sko kakršnakoli poizvedovanja že v kali zatrli.
