Bilo je že prvi večer v hotelskem baru, ko so pri sosednji mizi štirje možaki "bundesliga" pričesk ob polni mizi piva glasno debatirali o bogsigavedi čem, in bilo je po približno pol ure, ko se je eden izmed četverice obrnil na našo mizo. "Oprostite, od kod prihajate?" je v angleščini z rahlim nemškim naglasom dejal mož v zgodnjih štiridesetih.
Ni bilo to zvedavo, še manj pa prijazno poizvedovanje, očitno je bilo, da ima nekaj za bregom in da ga nekaj moti. In kot se je izkazalo, je bil trn v peti rokav mojega puloverja. "Iz Slovenije," je bil seveda odgovor. "In zakaj potem tole?" je vprašal in pri tem pokazal na rokav, na katerem se je sicer precej diskretno bohotil oziroma se bohoti napis Bayern.
"Zakaj pa ne?" "Pa saj ste vendar iz Slovenije," je zamomljal bolj sam sebi v brk in kaj kmalu je postalo jasno, od kot nejevolja v glasu.
Bili so to namreč privrženci Schalkeja, četverica kolegov, ki svojemu klubu sledi na vse konce zemeljske oble. Tudi v Doho, kjer se zasedba iz Gelsenkirchna pripravlja na spomladanski del sezone. Naš zdaj vendarle že bolj omehčani zagovornik je trdil, da ne izpustijo niti ene same tekme, bodisi prvenstvene, pokalne ali prijateljske, kot v svojevrsten dokaz pa je eden od njih začel skandirati "Maribor, Maribor," ob tem pa bolj ali manj pravilno našteval znamenitosti, kar v nemškem navijaškem žargonu pomeni lokale, štajerske prestolnice.
Prijazni fantje, pa čeprav so meni le sem in tja namenili kakšno besedo. Puloverja ni bilo lahko kar tako požreti.
Morda se je tudi zaradi tega v meni prebudila želja po nogometu oziroma fussballu, pa sem potem naslednji dan izkoristil tudi za skok na drugo stran Dohe, kjer se pripravlja Bayern.
S tem sem seveda hote vstopil v drug svet, ki mu blišč, ki obdaja rokometno prvenstvo, ne seže niti do kolen, tako kot rokomet niti do gležnjev ne sega nogometu. Če bi uporabil besedo pripravljalni kamp, bi pogojem v začasnem Bayernovem domu napravil krivico, prej pripravljalna nebesa, kjer ni nič prepuščeno naključju in kjer je vsak korak dodobra premišljen.
Dodobra uglašena mašina tako ob kot tudi na terenu, kjer pa ima seveda glavno besedo Pep Guardiola. Njegov način dela je s tribun spremljalo več gledalcev, kot se jih v povprečju zbere na tekmah slovenske lige, v poplavi obrazov pa je bilo mogoče opaziti tudi brata Roberta in Nika Kovača.
Po treningu je slednji pristopil do Guardiole in pozneje so nemški kolegi Pepa spraševali, ali mu je všeč, da se trenerji učijo od njega oziroma posnemajo njegov način dela. Odgovor je bil kraljevski. "Kako to mislite, oni od mene? Jaz sem tisti, ki sprašuje in se uči."
