Na gospodov dan sledi šestdeset minut, v katerih bo vse, kar je bilo opravljeno do zdaj, nepomembno in po katerih bodo slovenski fantje bodisi polkovniki bodisi pokojniki. Na včerajšnjem obračunu z aktualnimi prvaki Španci je bil po drugi strani vložek bistveno manjši, obe ekipi sta imeli namreč že pred tem zagotovljeno vozovnico za najboljšo šestnajsterico, vprašanje je bilo le, s katerega mesta bosta krenili v izločilne boje. S »pole positiona,« če se izrazimo v žargonu formule ena, bodo startali Španci, kar jim v teoriji prinaša malce lažjega tekmeca v osmini finala, poudarek pa je seveda na tisti teoriji.
In vložku primerno ter z enim očesom morda že tudi pri nedelji je Denić na igrišče uvodoma poslal recimo temu nepričakovano postavo Prošt, Špiler, Skube, Bezjak, Natek, Kavtičnik in Miha Žvižej, na drugi strani pa Manolo Cadenas ni preveč eksperimentiral, kljub temu ali pa prav zaradi tega pa so Slovenci vseeno tja do 25. minute držali korak s prvaki. Prvi polčas sta zaznamovala sicer oba vratarja, Primož Prošt na eni in Gonzalo Perez Vargas na drugi strani. Prošt ni dovolil, da bi se Španci preveč odlepili, njegovi soigralci pa tudi iz čistih priložnosti niso znali premagati vratarja Barcelone, tako da se na manj kot gol zaostanka 9:10 niso uspeli približati.
Španci so rutinsko korakali proti zmagi, za razliko od Barcelone tokrat niso imeli Šterbika, a je bil Vargas več kot dostojna zamenjava. Slovenci so sicer pletli in pletli, sem in tja našli vrzel v španski obrambi, a znova zapravili nekaj »zicerjev«, vključno s tremi sedemmetrovkami. In ko vse skupaj sešteješ, dobiš štiri gole razlike. Nekateri bi rekli, da je bil prav to jeziček na tehtnici, spet drugi, da je pretehtala individualna kakovost, ki je nedvomno na strani Canellasa in druščine.
»Ne vem, koliko obramb je imel njihov vratar samo v prvem delu, a mislim, da jih je imel kar precej. Ne le z devetih metrov, pobral nam je tudi nemalo zicerjev. Potem smo se vso tekmo trudili, nekajkrat prišli blizu, a nas je vedno znova zaustavil Vargas, res je imel svoj dan. Mislim, da smo vseeno dokazali, da nam precej bolj ustrezajo evropske reprezentance, da lažje igramo proti njim, tehničnih napak je bilo neprimerno manj, a kot že rečeno, je šepala realizacija. Ob tem je seveda treba dodati, da so Španci svetovni prvaki, da smo bili po eni strani daleč, po drugi pa niti ne tako zelo, dalo bi se zmagati. Nekaj malega še manjka, verjamem, da bomo do nedelje, ko sledi tekma za biti ali ne biti, pravi. V glavah moramo razčistiti, da se prvenstvo šele zares začenja. Želimo biti velika reprezentanca in potem naše razmišljanje enostavno mora biti takšno. Vse, kar se je do zdaj zgodilo, ne šteje nič. Prepričan sem, da smo dovolj izkušeni, da bomo znali to v svojih glavah razčistiti in na tisti tekmi dati vse,« je optimističen Jure Dolenec, ki se ni strinjal z našo opazko, da bi lahko igrali še ves večer, pa Slovenija ne bi dohitela oziroma prehitela Španije.
Pod črto, bil je to rutinsko oddelan posel Špancev, ki so vodili od prve do zadnje minute in še enkrat več potrdili kandidaturo za najvišja mesta. Pa Slovenija? Poraz ni usoden, ni seveda niti prijeten, a če bodo fantje v nedeljo premagali Makedonijo, bo v hipu pozabljen. Predtekmovanje, v katerem so igrali po sistemu toplo-hladno, ob tem da je bilo tistega drugega vendarle več, resda ni ravno idealna popotnica, a kot že rečeno, v nedeljo se začenja neki nov turnir. Se pa seveda poraja vprašanje, ali je krivuljo moč zasukati navzgor v samo 48 urah.
