V iskanju primerne, inovativne, še nikoli uporabljene besede, ki bi lahko dostojno opisala sredin večer v Tauron Areni, se na koncu vedno znova vrnemo na tisto že dodobra zlajnano in pri podobnih podvigih pogosto uporabljeno. Čudež. Čudež iz Krakova, iz Tauron Arene, v kateri so v sredo zvečer že odpisani hrvaški rokometaši prikazali predstavo za učbenike, v kateri so bili domačini kljub – ali pa prav zaradi tega – podpori celotne nacije videti kot B-ligaš iz Brežic, pa naj nam slednji ne zameri primerjave.
Hrvati kot velika športna nacija so osvajali medalje na svetovnih prvenstvenih in olimpijskih igrah, igrali tudi v polfinalu mundiala, neki dalmatinski enfant terrible si je pokoril sveto teniško travo, tudi v rokometu pa so posegali po zvezdah in med drugim že splezali na olimpijski ter svetovni prestol, toda ...
Toda tole je bilo vendarle nekaj posebnega, nekaj, kar se zgodi enkrat na vsakih sto let. V iskanju presežnikov in primerjav, ki bi primerno opisale krakovski čudež, se omenjajo fantazija, poezija in Međugorje, nekateri hrvaški kolegi podvig varovancev Željka Babića postavljajo ob bok prvemu naslovu Jugoplastike, pa Ivaniševiću in Wimbledonu 2001 oziroma Portugalski in nastanku kavbojev, če ostanemo pri rokometu. Nikša Kina Kaleb, nekoč sijajno levo krilo, je bil eden bolj domiselnih. "Ljudje, kdor je to doživel, ta bo lahko o tem pripovedoval generacijam. V Metkoviću se nocoj strelja, kot da je Hajduk prvak. Ali pa da je, oprostite, Nevihta."
DECEMBER 1983
Nam so v sredo, ko je najboljše levo krilo prvenstva Manuel Štrlek iz svojega enajstega poskusa zabil enajsti gol, na misel prišle besede iz zdaj že davnega leta 1983, izrečene ob nekem podobnem športnem čudežu. Ko je na splitskem Poljudu v zadnjih izdihljajih tekme z Bolgari, ko so obupali tudi že tisti najbolj zapriseženi optimisti, Zlatko Vujović žogo poslal nekam pred bolgarski gol, Ljubomir Radanović pa je nastavil glavo.
In poskrbel za enega najbolj nepozabnih, kultnih športnih dogodkov v analih rajnke Jugoslavije. In še bolj nepozaben, kulten komentar. "Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica, šta je ovo?!" se je v mikrofon ter prek njega v širni svet nekega mrzlega decembrskega večera drl legendarni in danes že pokojni komentator Mladen Delić. Ljudje moji, ali je to mogoče? Norišnica, pa kaj se dogaja?! Čustveni izliv, ki je z leti postal del urbane legende, tudi tri desetletja kasneje pa kljub svoji preprostosti – ali pa prav zaradi nje – na prostorih hribovitega Balkana spada na sam piedestal komentatorskih dosežkov.
KLAVIR NA GLAVO
Bil je to dan, ki bo šel v anale hrvaškega športa in o katerem bodo govorile generacije. Ena največjih tekem v zgodovini hrvaške izbrane vrste, pa čeprav, kot že rečeno, gre za reprezentanco, ki je na velikih tekmovanjih osvojila ducat kolajn, tudi tri tistega najsijajnejšega leska. Atlanta, Atene, Lizbona. In zdaj Krakov. V nekem norem dnevu in večeru, ko je morda vse skupaj še najbolje povzel cenjeni hrvaški kolega, ki je že sto let v rokometu in ki je doživel – vse. "Ne bi se niti najmanj čudil, če bi mi tega večera klavir padel na glavo, medtem ko sem zapuščal dvorano v Krakovu. Marsikaj sem že videl, a česa takšnega ..." Vse pa se je začelo že nekaj ur pred tem, ko so vikingi s severa iz igre vrgli njihove dolgoletne rivale, ki so jim iz leta v leto, iz tekmovanja v tekmovanje grenili življenje. Nepremagljive Nikolo Karabatića in druščino, ki so, kot vse kaže, vendarle tudi le iz mesa in krvi. In tako naredili platformo za krakovski marš, ki je naše južne sosede pahnil v kolektivni trans, gostitelje prvenstva pa v stanje šoka. Še pred tremi tedni pa ...
TRI TEDNE KASNEJE
Na prostorih, kjer je sila kratka pot od tragedije do evforije, se danes zdi tisti deveti januar, ko je Željko Babić zaskrbljeno ter brez besed zrl na parket koprske Bonifike, kjer so slovenski fantje izvajali masaker nad njegovimi fanti, svetlobna leta daleč. Pa so minili šele slabi trije tedni. In medtem ko so Veselin Vujović in njegovi izbranci že teden dni doma, se bodo Hrvati borili za medalje. Da bi lahko Poljake z deset in več goli ugnali sredi njihovega dvorišča, ni verjel nihče.
Sami Poljaki zagotovo ne, mislili so, da pred 15 tisoč domačimi navijači za več kot štiri gole, kar bi še vedno zadostovalo za polfinale, ne morejo izgubiti. "Zagotovo se šalite?! Veseli me, da še naprej sanjate, ampak vaše teorije me pa res ne zanimajo," je pred tekmo na vprašanje hrvaških novinarjev, ali lahko Hrvaška slavi z enajstimi goli, skozi smeh odvrnil (takrat še) naduti (takrat še) poljski selektor Michael Biegler. V sredo zvečer mu ni bilo več do smeha, pa tudi sanjal najbrž ni, dvomimo namreč, da je ponoči sploh zatisnil oko. In čeprav je dan kasneje potegnil edino logično potezo ter odstopil s položaja, nočni mori iz Tauron Arene ne bo mogel ubežati, še večkrat ga bo obiskala v sanjah.
Upamo si trditi, da je bil to dan v zgodovini evropskih prvenstev, kot ga še ni bilo. Madžari so postavili negativen rekord po številu doseženih zadetkov (14), norveška generacija Y je premagala nepremagljive, nemški lazaret pa je ugasnil danski dinamit. In potem še teh plus oziroma minus štirinajst ... Bogovi so padli na glavo. Že danes pa je na sporedu polfinale. Hrvati proti Špancem in Norvežani proti Nemcem. Napovedovati karkoli pa ... Nima smisla, ne po takšni sredi.
