Bistveno manj kot v pretekli sezoni, ko je v določenem obdobju v še vedno najmočnejši ligi na svetu, tako imenovani rokometni NBA, bolj ali manj vidne vloge igralo sedem Slovencev. Razloge za znaten upad gre iskati predvsem v izpadu Mindna, ki je sicer rešilno bilko pet po dvanajsti iskal na sodišču v Dortmundu, a slednje mu ni pritrdilo in občasna reprezentanta Nenad Bilbija ter Miladin Kozlina bosta prihodnjo sezono igrala v nemški drugi ligi.
Kovčke je poleti iz omare znova potegnil Rok Praznik, ki je od lanskega novembra dalje nosil dres Bietigheima, na jesen kariere pa se bo nekdanji reprezentant preizkusil še v rokometno precej manj razvitem in razvpitem Luksemburgu. Precej negotova je usoda še vedno najboljšega strelca izbrane vrste Aleša Pajoviča, ker se mu je iztekla pogodba z Lübbeckom, in ker Pajo še nima novega delodajalca, je vse bolj verjetno, da 36-letnik ne bo več tresel mrež v bundesligi.
Kljub slovesu Celjana bo v najbolj rokometni vasi v Nemčiji še vedno igral slovenski rokometaš, saj je svojo prvo avanturo v tujini pred dnevi začel Matevž Skok. Devetindvajsetletni Velenjčan bo mrežo čuval v navezi s Hrvatom Nikolo Blažićkom, poleg hrvaškega trenerja Gorana Sutona pa v slačilnico Lübbecka s hribovitega Balkana prihajata tudi črnogorski biser Vuko Borozan in stari znanec slovenskih rokometnih igrišč Vuk Lazović, nekdanji član Slovana in mož slovenske reprezentantke Barbare Lazović.
BEZJAK IMA CIMRA
Z velikimi ambicijami v novo sezono znova vstopa Magdeburg, ki je lani končal na visokem četrtem mestu. Magdeburg je sicer podobno kot Gorenje zaprosil za posebno povabilo za ligo prvakov, a se bo moral tudi nemški klub zadovoljiti s pokalom EHF. Tudi tu se stične točke med Magdeburgom in Gorenjem še ne končajo, saj bodo v zeleno-rdečem dresu gladiatorjev v prihodnji sezoni igrali trije nekdanji prebivalci osjega gnezda, staroselcema Juretu Natku in Marku Bezjaku se je pridružil še hrvaški krožni napadalec Željko Musa.
Zdaj že nekdanji član Kielc v teh dneh ni le soigralec, ampak tudi Bezjakov cimer. "Skupaj sva poldrugo leto igrala že v Velenju. Trenutno živi z mano, saj sta najini družini še v Sloveniji in na Hrvaškem, njegovo stanovanje je še prazno, zato mu med treningi, ko imava čas, med drugim pomagam tudi pri nabavi pohištva," pravi Bezo, ki je moral zaradi poškodbe zapestja izpustiti zaključek lanske sezone, kratke počitnice pa je poleg rehabilitacije izkoristil tudi za skok v zakonski jarem.
Poleg Muse sta vrste gladiatorjev sicer okrepila tudi Danec Michael Damgaard (Holstebro) ter veliki, veliki tako in drugače, up nemškega rokometa Finn Lemke (Lemgo), in četudi se je po skoraj desetletju poslovil Bartosz Jurecki, najboljši krožni napadalec januarskega SP v Katarju se je vrnil v domovino, se vsaj na papirju Magdeburg zdi še močnejši kot lani. Zanimiv je tudi podatek, da so gladiatorji prodali prek štiri tisoč sezonskih vstopnic, kar samo po sebi govori o statusu, ki ga rokomet uživa v tem vzhodnonemškem mestu.
V bundesligi seveda ostaja tudi še en nekdanji Velenjčan, Primož Prošt, ki bo še naprej čuval vrata Göppingena, bo pa imel novega partnerja, Nikola Marinović se je namreč preselil v Švico, iz levjega brloga pa prihaja Bastian Rutschmann. Tudi pred Göppingenom je zanimiva in izzivov polna sezona, saj bo klub po lanskem petem mestu po dveh sezonah premora znova zaigral tudi v evropskih tekmovanjih.
