Zdaj triinpetdesetletni Ljubljančan je pri sodelovanju z ameriškimi dekleti hitro ugotovil, kakšna je razlika v delu z ženskami in moškimi: "Delo z ženskami je popolnoma drugačno, tako da se nanj še vedno nisem povsem privadil. Dekleta so le dekleta, tako da se je z njimi treba veliko več pogovarjati, predvsem na osebni ravni. So zelo občutljive, in če jim ne gre, se odzovejo precej bolj čutno kot fantje. Tako moraš precej bolj paziti, kaj jim rečeš in na kakšen način. Izbrati moraš pravi besednjak in uporabiti pravi pristop, sicer je hitro lahko kaj narobe."
TAKIH STVARI NE MARA GLEDATI
Ker tega pristopa takoj ni osvojil, je Vasja, ki je vedno veljal za precej neposrednega, človeka brez dlake na jeziku, sprva prišel v spor s svojo najbolj poznano skakalko, nekdanjo svetovno prvakinjo Sarah Henderson, ki se v tej sezoni vrača po poškodbi: "Na prvi tekmi v Lillehammerju sem se po njenem slabem skoku odzval tako, da sem zamahnil z roko. To mojo gesto so pokazali na ekranu in potem se je pritožila, da takšnih stvari ne mara gledati. Razložil sem ji, da sem pač tak po značaju in da se bo name morala navaditi. Z mojo obrazložitvijo sprva ni bila zadovoljna, a zdaj sodelujeva že bolje, čeprav moram ravno pri njej najbolj paziti, da svojih čustev ne pokažem preveč. Sarah ima precej poseben značaj, kadar ji ne gre, je včasih tudi sitna in zaradi tega v ekipo prinese precej negativne energije. Po nekaj sestankih, ki sva jih imela, se je na zadnjih dveh tekmah le nekoliko unesla. Tudi druga dekleta so lahko malo bolje zadihala in vzdušje v ekipi je zdaj boljše, kot je bilo."
Vsaka skakalka mora zvezi letno nakazati še 13 tisoč evrov, če hoče izpeljati celoten program.
Nad napredkom ženskih skokov je Vasja kar pozitivno presenečen: "Tudi Sarah je po enoletni vrnitvi mislila, da bo šlo kar samo od sebe, a tako ne gre. Dekleta trenirajo enako kot fantje. Vrh se širi in tudi kvaliteta ženskih skokov je močno narasla. Spomnim se, da je bilo še pred dvema letoma, ko smo v Lillehammerju gledali neko žensko tekmo, vse veliko slabše, kot je zdaj. V vseh državah ženskim skokom posvečajo več pozornosti, v ekipah je tudi več denarja in nikomur ni nič podarjeno."
TRENERJEV ŠE NI SPOZNAL
Članice ameriške reprezentance prihajajo iz različnih okolij, kjer imajo tudi svoje trenerje z različnimi načini dela. Prav v tem naš strateg vidi še največjo težavo: "V pol leta, odkar sem zraven, teh trenerjev še nisem spoznal. Vidim pa, da je pri dekletih ogromno neopravljenega dela, ki bi ga morale opraviti že pri 14 ali 15 letih. Tako sem se večkrat prisiljen ubadati tudi z odpravljanjem osnovnih napak. Proces bo zaradi tega malo daljši, kot sem mislil, da bo, seveda pa bodo morale v to več vlagati tudi same."
Na velikih tekmah, kjer so tudi fantje, imamo serviserje iz ekipe, drugače pa sem v glavnem za vse sam. tako naprej ne bo šlo več, saj za to nimam energije.
TRENAŽNI CENTER V PLANICI
Kot smo v Ekipi že pisali, ameriški skakalci čez zimo bivajo v apartmajski hiši v Cerkljah na Gorenjskem. To možnost je Vasja ponudil tudi svojim dekletom, le da v Kranjski Gori, v apartmajih Rožle, ki so v lasti našega nekdanjega smučarja in zdaj predsednika SK Kranjska Gora Grega Benedika. Svojo bazo je imel tam že kot trener Turkov. "Z dekleti se po vsaki tekmi vračamo v Kranjsko Goro in treniramo v Planici, ki jo imamo kot trenažni center. Pred sezono se je za možnost, da ostane v Evropi, odločila le Nita Englund. V Slovenijo je prišla 1. novembra in je še vedno tu. Ona je od vseh najbolj napredovala in je zdaj zagotovo najboljša v ekipi. Druge so to možnost vzele bolj z rezervo in so zdaj malce ljubosumne, ko vidijo, koliko je napredovala njihova kolegica. Povedal sem jim, da so imele možnost, a je tvegala le Nita, preostale pa so bile raje doma, kjer nimajo kvalitetnih skakalnic in kvalitetnega treninga."
TAKO NE BO ŠLO VEČ
Vasja ima za zdaj z Američani pogodbo za dve sezoni. Ali jo bo podaljšal, se še ni odločil, saj z razmerami za delo ni ravno najbolj zadovoljen: "Če ne bomo tudi zadaj vzpostavili nekega sistema podmladka, potem nisem prepričan, ali bom vztrajal še naprej. Smo tudi brez serviserja, saj je večina deklet šele letos podpisala pogodbe z opremljevalci. Na velikih tekmah, kjer so tudi fantje, imamo serviserje iz ekipe, drugače pa sem v glavnem za vse sam. Tako naprej ne bo šlo več, saj za to nimam energije. Skrbeti moram za šest deklet, česar fizično in časovno preprosto ne zmorem. Zvezi sem že poslal dopis, da nujno potrebujem še enega asistenta."
V Ameriki je za vse ekskluzivno prevzela Visa, potem ko je nekdo podpisal precej bedasto pogodbo, da so nam dali le 120 tisoč dolarjev za vso sezono.
V nasprotju z ameriško moško ekipo, pri kateri je glavni sponzor Picerija Gorjan, ki jim je kupila tudi drese, ženske, čeprav so uspešnejše, takšnega sponzorja nimajo. "V Ameriki je za vse ekskluzivno prevzela Visa, potem ko je nekdo podpisal precej bedasto pogodbo, da so nam dali le 120 tisoč dolarjev za vso sezono. Zdaj se skušamo dogovoriti z Viso, da bi nam pomagala do konca sezone. Vsaka skakalka mora zvezi letno nakazati še 13 tisoč evrov, če hoče izpeljati celoten program."
Z ameriško žensko reprezentanco letos kot fizioterapevtka sodeluje tudi Neža Mravlje, naša nekdanja maratonka in hči ultramaratonca Dušana Mravljeta. "Z dekleti se je dobro ujela. Strokovno je zelo podkovana, pa tudi ženske se z njo določene stvari lažje pogovorijo. Izbiro sem prepustil dekletom, ki so rekla, da nimajo zadržkov, tudi če bi bil fizioterapevt moški, a nazadnje smo se odločili za Nežo, ki je bila v danem trenutku najbolj pripravljena, da se na hitro pojavi in pokaže, kaj zna. Nisem hotel startati v zimo, ne da bi nekoga prej preizkusil, dekleta pa so bila zadovoljna in jo hitro sprejela," jo je pohvalil tudi Vasja.
