Kako pred skorajšnjim koncem gledate na vse, kar se je zadnja slaba dva tedna z našo reprezentanco dogajalo na turnirju v Ostravi?
Mislim, da sem lahko razočaran, tako kot so razočarani fantje, strokovni štab in vsi ostali. V športu in življenju je polno vzponov in padcev in v tem primeru gre za enega zelo bolečih padcev. Upam, da se bomo iz tega kaj naučili. Razmere smo imeli zelo dobre, vse je bilo namenjeno temu, da ima reprezentanca najboljše mogoče pogoje, da ima prva ekipa vse, kar imajo veliki. Igralci so dali vse od sebe, a če nisi v formi, če ti ne steče, potem ne moreš narediti čudežev, kar se je tu zgodilo. Lahko objokujemo, je pa to lahko tudi nova priložnost za nov začetek.
Nov začetek v kakšnem smislu?
V smislu priprav, da naredimo načrt, kako obstati v elitni diviziji. Tu ne merim na nobene zamenjave, mislim, da se dobro dela, da imamo za člansko selekcijo precejšnjo bazo igralcev, veliko jih trka na vrata, nekateri so še odpadli, pa bi morda že počasi spadali vanjo. Po drugi strani hrabri to, da smo divizijo 1A lani osvojili brez osmih najboljših, kar pomeni, da imamo za drugo leto pripravljeno ekipo, ki bi se lahko znova hitro vrnila med elito.
Novinarji z našimi hokejisti v Ostravi nimamo veliko stikov, vi jih imate verjetno več. Kako so se držali te dni?
Skoraj vsak dan sem bil z njimi. Moram priznati, da je vzdušje še vedno zelo dobro, enako kot prej, je pa seveda prisotno razočaranje. Bil sem pri njih v ponedeljek za čas kosila in so potrti. Vseeno se je računalo, da je to generacija, ki bi z lahkoto obstala med elito, in mislim, da je šele v ponedeljek poraz z ZDA prišel za njimi in so potrti, kar je logično. Nismo pričakovali, da bomo tako ekspresno izločeni iz boja za obstanek, malo nam je zmanjkalo. Mogoče dober začetek proti Belorusom, če bi tudi drugo tretjino odigrali, kot so zadnjo, bi bilo danes verjetno vse drugače in bi v Sloveniji vladala evforija. Veseli pa me, da navijači še vedno bodrijo hokejiste, da so še vedno z nami, da vedo, da je to logična posledica za razmere, kakršne vladajo v Sloveniji in našem hokeju in da smo še vedno fenomen. A na to se ne smemo zanašati. Imeli smo ekipo, ki je sposobna ponoviti sedmo mesto z OI, a žal večina igralcev ni bila v formi.
Smo od reprezentance pričakovali preveč?
Ne, mislim, da s tem ni nič narobe, če mediji, če mi sami pričakujemo več. Je ravno obratno, kot je bilo, ko je Matjaž dejal, da želi na OI, pa je požel kar nekaj smeha. Zakaj ne reči, želimo si četrtfinale. Res, da se nam ni uspelo uvrstiti vanj, a mislim, da je legitimno postavljati visoke cilje. Naredili smo vse, žal ni šlo. Nihče ni nalašč slabo igral, vsi so se trudili. Tudi za prihodnjič si lahko zastavimo visoke cilje, to je prav. Zame je bil obstanek en korak, a absolutno prenizek cilj glede na sedmo mesto z OI.
Zaradi uspehov članske reprezentance sponzorji raje pristopijo k HZS. Zdaj uspeha ni, koliko bo izpad Slovenije iz elite vplival na izpad dohodkov v prihodnje?
O tem sem veliko razmišljal, ker je to dobro vprašanje. V člansko ekipo se je ogromno vložilo, ker smo imeli ekipo za visoke cilje, upali smo, da bo prišla v četrtfinale, iz tega bi potem sledile tudi finančne ugodnosti. Žal se to ni zgodilo in bo potreben rezerven scenarij, kjer bo treba začeti zniževati stroške na vseh področjih. Za programe bo poskrbljeno, ne bo pa več tako bogato, kot je bilo tu.
Pomoči klubom potemtakem ne bo več?
Tri leta smo pomagali, to ne dela nobena zveza. Če lahko tako rečem, so otroci zdaj dosegli polnoletnost in je čas, da niso več materi v breme. Gotovo bomo našli kakšno varianto, da bomo pomagali, a to je velik zalogaj za HZS. Od OKS smo dobili manj, kot je obljubljeno. Ne skrbi me, a treba bo še bolj premišljeno in varčno delati naprej.
Kako je z vašo funkcijo predsednika HZS?
Lani, ko sem dobil mandat, sem si zadal določene cilje in do konca mandata se lahko prav vsi še uresničijo. Mandat se konča z naslednjimi zimskimi OI in pričakujem, da bomo skupaj z ekipo ustvarili, kar smo si zadali. Posledice nekega sistematičnega dela so vidne. Objavili smo podatke, v katerih imamo enkrat več trenerjev kot leta 2010, v mlajših selekcijah je vpis 300 otrok na leto, prej je bil ta pol manjši. Začelo se je delati sistematično. Ni pa skrivnost, da imamo težave z U-20 in U-18, kjer nimamo kvantitete in s tem tudi kvalitete ne.
Se vam zdi, da si kdo želi stopiti v vaše čevlje?
Govori se veliko. Tudi stvari, ki so se zgodile v VIP-prostoru, v katerega imamo vstop samo člani IIHF in člani zvez, za druge pa je treba plačati 250 evrov. Zanimivo se mi zdi, da se eden slovenskih novinarjev znajde v tem VIP-prostoru, v družbi, ki je po tekmi, ko je Danska premagala Norveško, izrekla besedo super. Glavni problem te opozicije je, da je sama sebi opozicija, da je ne zanima slovenski hokej, da jo dejansko zanima le slovenski neuspeh, ki bi posledično za sabo potegnil zamenjave. To s tem ni povezano. En neuspeh ali uspeh, če bomo to delali kjerkoli v politiki, gospodarstvu, športu, potem se nam ne piše dobro. Namesto da bi stopili skupaj, delali in živeli za dober rezultat, se že tukaj dogajajo igrice. Drugače nisem imel nobenih stikov s temi ljudmi. Tisti večer se mi je prvič zdelo čudno, da v ta prostor vstopajo ljudje, ki nimajo vstopa oziroma lahko dobijo posebno povabilo. Videli pa smo, da so bili vsi ti ljudje zbrani okoli Nestla Aljančiča. Danes so bili recimo fantje zelo poklapani, ker so od nekje izvedeli, sam jim tega nisem povedal, kaj se je dogajalo po porazu Slovenije z ZDA. Da so se določeni ljudje, ki so delali v slovenskem hokeju, rokovali in si čestitali. To je fante danes najbolj prizadelo.
