Vedel je, da se bomo dotaknili tako lahkotnejših kot mnogo težjih tem in bil je pripravljen na vse. Od vročega napovedovanega povratnika Bena Udriha prek vrednotenja prvega zvezdnika Gorana Dragića in njegovih možnosti za letošnji reprezentančni (ne) nastop do ostrega odnosa do večno odsotnega Saše Vujačića. In še marsičesa.
- Ekskluzivno: Druženje z gaziantepskim trojčkom
- Bosporska Slovenija v malem: Srečno, mama! Hvala, gospa sodnica!
Čeprav je od Istanbula do Gaziantepa skoraj toliko kot od Ljubljane do Istanbula, se nikakor nisva srečala na polovici poti, kaj šele na nevtralnem ozemlju.
Se popolnoma strinjam (smeh). Navsezadnje sva še vedno v državi, v kateri si služim kruh, težko pa si tudi predstavljam, da tukaj ob Bosporju preživite toliko časa, kot ga preživim jaz. Vsekakor sva na mojem ozemlju.
NE ZAMUDITE V PETKOVI ŠTEVILKI EKIPE24
Balažić in Vujačić ob vodi ter pod njo (s Saševim odgovorom selektorju)
Bi šla lahko celo tako daleč in Istanbul označila za nekakšen vaš tretji dom?
Bolj za nekakšno križišče, na katerem se zadržujem zelo pogosto, kot se za takšna in drugačna turška križišča nekako spodobi. V Istanbulu je vedno vsaj pet ali šest prvenstvenih gostovanj, na nekaj dodatnih gostovanj je treba leteti prek tega mesta in tako tukaj preživiš še nekaj dodatnega časa; enkrat več, drugič manj, odvisno pač od povezav. Enako velja za vsako pot v domovino ali kamorkoli drugam v tujino, obiskov Istanbula pa je še nekoliko več, če igraš v evropskih pokalih. Resnično gre za nekakšno središče, okrog katerega se vse vrti in s katerim si izrazito povezan, tudi če je sedež tvojega kluba na povsem drugi strani države.
Se pa tega ogromnega mesta večina očitno ne naveliča; govorili ste o tem, da igralci vedno radi ostanejo najdlje, kar je mogoče.
Igralci ali kdorkoli drug. Kot ste rekli, gre za resnično ogromno mesto, v katerem se dogaja vse mogoče in v katerem lahko vselej najdeš kaj zelo zanimivega. Veliko športnikov pri izbiranju delodajalca celo stremi k temu, da bi živeli v Istanbulu, sicer pa tukaj res skušajo preživeti večino prostih dni. Navsezadnje gre za precej več kot le za središče dogajanja v Turčiji, po mojih izkušnjah je to eno od središč sveta.
MOJ ODNOS DO TURČIJE JE BIL NEPOŠTEN
Ima vaš klub stalno bazo ali se premika po hotelih in centrih glede na to, pri katerem od klubov gostuje?
Glede na promet in razmere v mestu bi bila stalna baza čisti samomor, verjetno bi na kakšno tekmo celo zamudili. Razlika med igranjem pri klubu Istanbul BB na skrajnem severu evropskega dela mesta in gostovanjem pri Fenerbahčeju globoko v azijskem delu je lahko tudi štiri ure na cesti v eno smer, kar verjetno pove dovolj.
Razlika med Istanbulom in Gaziantepom verjetno ni le v globalnosti prvega in lokalnosti drugega?
Sicer ti je po določenih kriterijih jasno, da si v isti državi, toda razlike na vseh področjih so velikanske. Gre za dva povsem drugačna svetova s povsem različnimi zakonitostmi, različnimi pravili in tudi različnimi ljudmi. Pri slednjih mislim tako na značaj kot tudi na videz, kajti v vseh pogledih so neprimerno bolj orientalski in manj evropski kot ti v Istanbulu. Menda se tudi jezik precej razlikuje, a v tem primeru moram verjeti na besedo, kajti v obeh primerih ne razumem ničesar, kaj šele da bi ločil med enim in drugim.
Iz tega verjetno lahko sklepam, da vam turščina ne gre?
Da, dobro ste sklepali (smeh). Sicer nimam težav z jeziki, grščina na primer ni lahka, a sem se jo uspel kar dobro naučiti. Turščina pa je tako specifična, da se nikakor ne moreva spoprijateljiti. Po vsem tem času sem še vedno na ravni razumevanja posameznih besed, pa še te so mi bile po večini razumljive že prej, saj jih poznamo iz Srbije ali Bosne.
V kolikšni meri ste se navadili na Turčijo, pa naj gre za Istanbul, Gaziantep, ostala mesta in državo kot celoto? Ste jo vzeli za svojo?
Kot igralec sem nekaj mesecev igral v Bursi pri Tofasu, pri čemer je bila ta izkušnja v vseh pogledih neprijetna. In čeprav za to nikakor ni bila kriva Turčija kot taka, je zadeva zgolj prilila olje na ogenj tistega, ker mi je o Turčiji v glavo vcepilo dolgoletno življenje na področju nekdanje Jugoslavije. Saj veste, kakšni stereotipi so veljali ter še vedno veljajo, in moram priznati, da sem jim podlegel. Do Turčije sem bil zadržan, morda sem se ji celo izogibal. Prav mogoče je, da sem pred časom po tem ključu odšel v Sankt Peterburg, čeprav sem imel na mizi mamljivo ponudbo Galatasaraya. Danes vem, da je bil moj odnos do te države izrazito nepošten in mi je zanj žal, po drugi strani pa mi ni niti približno žal, da sem znal iti prek tega in da sem spoznal Turčijo, kakršna je v resnici. To je čudovita država s čudovitimi ljudmi, izjemno sem vesel, da sem na neki način njen del, in obžalujem, da se vanjo nisem podal že prej.
S PRILAGODLJIVIM SINOM IMAVA SREČO
Je pa v zadnjem desetletju ali desetletju in pol Turčija vendarle naredila velik korak naprej?
Kar zadeva organiziranost in ekonomijo prav gotovo, a mislim, da je bila dežela že prej zelo gostoljubna, njeni ljudje pa zelo prijazni. Praktično nimam slabe izkušnje in mnoge med njimi nikakor niso povezane z gospodarskim vzponom v zadnjih letih. Zagotovo imam tudi srečo, ker v Gaziantepu delujem s številnimi srčnimi in poštenimi ljudmi, ki so me navdušili v vseh pogledih. Verjamem, da v Turčiji tako kot povsod obstajajo tudi drugačni delodajalci, zato sem hvaležen, ker so mi moji še polepšali bivanje v tej državi in tudi polepšali njeno podobo v mojih očeh.
Organiziranost, ekonomija, vsekakor tudi infrastruktura. Zagotovo je zanimivo od blizu opazovati tako skokovit razvoj enega od paradnih konjev, hkrati pa so zaradi tega olajšana potovanja in še marsikaj.
Vsekakor. Govoril bom laično, strokovnih podatkov ne poznam. Ne samo v Istanbulu, ogromno se gradi po vsej državi in gradijo se stvari, ob katerih se človeku odprejo usta. Naj gre za stolpnice, nakupovalna središča ali letališča. Tudi slednjih so zgradili veliko, na splošno ogromno vlagajo v letalski promet. Turkish airlines poznate kot enega od globalnih liderjev v tem poslu, tu pa je še nekaj turških letalskih družb, ki so resnično izjemne in so premikanje tako po državi kot iz nje v tujino močno olajšale.
Kako se je na to navadila vaša družina?
Ena polovica je tako ali tako v Londonu, druga polovica družine, torej žena in sin, pa živita z mano in mislim, da nimata nikakršnih težav. Verjamem celo, da jima je všeč skoraj tako kot meni, tako ali tako pa sta navajena na potovanja in spreminjanje okolij, saj to počnemo že dvajset let. Ob tem imava z ženo tudi precej sreče s sinom, saj gre za izjemno prilagodljivo in odprto osebo.
Tako kot vaša slovenska varovanca tudi vas preprosto moram vprašati, ali je v Gaziantepu na kakršenkoli način čutiti bližino sirske vojne in ali tamkajšnje grozote predstavljajo kakršenkoli problem. Odgovor pa najbrž poznam, kajti menda ste tako Jaki Lakoviču kot Domnu Lorbku prav vi zagotovili, da je vse v najlepšem redu.
V zadnjem letu je opazno naraslo število avtomobilov s sirskimi registrskimi oznakami, opaziti je tudi kakšen avtomobil humanitarnih organizacij, a to je vse. Seveda je prisoten občutek sočustvovanja z ljudmi z druge strani meje, toda o kakršnikoli nevarnosti ali o kakršnihkoli težavah ni ne duha ne sluha. To vam zagotavljam.
POSKUSIL BOM NAJTI EVROPO, TUKAJ ALI KJE DRUGJE
Že kar nekaj let Turki ogromno vlagajo v šport. Vse močnejša je nogometa liga, košarkarska pa je že ena najmočnejših v Evropi, morda celo najmočnejša.
Gre za izjemno ambiciozno državo, ki želi narediti še nekaj velikih korakov naprej in ki ji gre resnično zelo dobro. Šport je vsekakor pomemben del tega sistema, in kar zadeva košarko, so resnično prišli že zelo daleč. Vsi klubi kupujejo drage igralce, menjajo trenerje, vlagajo v infrastrukturo; celo ekipe, ki še nimajo zvenečega imena, so izredno močne. Res ni nič čudnega, da nekateri pravijo, da je turška liga že v tem trenutku najmočnejša v Evropi in da je po tej logiki od nje na svetu močnejša le slovita NBA. Le vprašanje časa je, kdaj bo to tudi po vseh kriterijih in v vseh pogledih.
Kako ste zadovoljni s statusom ekipe, ki jo vodite, v teh zelo zahtevnih okoliščinah?
V prvem delu sezone smo začeli dobro, a so se nam nato nabrale vse mogoče težave, v prvi vrsti s poškodbami, in to je seveda pustilo svoj pečat. Smo se pa sčasoma spet našli, ujeli ritem, se dvignili in zdaj merimo na končnico. Mislim, da dobro delamo in da okrog nas ponovno vlada zadovoljstvo.
Je iz tega mogoče razumeti, da je vaš status v klubu dober oziroma da ste trdno v sedlu?
Na taka vprašanja je vedno najtežje odgovoriti. V športu že tako ali tako in v okolju, kakršno je Turčija, še toliko bolj. Pravi mir imaš le tedaj, ko zmaguješ, pri čemer v košarki nimaš niti tistega rezervnega scenarija, po katerem bi odigral neodločeno in si nekaj miru kupil vsaj s tem. Če bi želel povedati kaj bolj konkretnega ali celo kaj napovedati, bi se mi lahko zgodilo, da bi ustrelil povsem mimo. Liga je tako nepredvidljiva in dogajanje v njej prav tako, zato naj ostane pri teh mojih besedah. Morda bo lažje izreči kaj močnejšega, če se nam res uspe uvrstiti v končnico.
Kakšni so vaši načrti, če predvidiva, da imate stvari povsem v svojih rokah in da boste na koncu sezone lahko izbirali, kar zadeva nadaljevanje v Gaziantepu ali odhod drugam?
To je moja prva sezona, v kateri ne vodim ekipe v katerem od evropskih tekmovanj. Kar me moti, tega ne morem skriti. Pogodba me na Gaziantep veže še za eno leto, toda v njej je klavzula, po kateri lahko odidem, tudi če bi me po sezoni želeli zadržati. In če sem pošten tako do sebe kot do vas, moram priznati, da bom poskusil najti Evropo. Ne za vsako ceno, s svojo službo sem zelo zadovoljen, a če se bo ponudila priložnost, jo bom skušal izkoristiti. Ne vem pa, ali to pomeni odhod v tujino ali selitev na drug konec države. Vem le, da bom v primeru slednjega ali nadaljevanja v sedanjem klubu končno moral osvojiti vsaj osnove tukajšnjega jezika.
UDRIHA SE DRŽI STIGMA, OD TEGA NE BEŽIM
V zadnjih dneh je največ pozornosti vzbudila – in glede na okoliščine tudi dvignila kar nekaj prahu – vest, da v pričakovanju letošnje reprezentančne akcije odpirate vrata izbrane vrste Benu Udrihu in da temu primerno nanj računate. Kaj bi dejali o tem, preden vam postavimo kakšno konkretno vprašanje?
Zame tu ni posebne filozofije. Čisto v skladu z obrabljeno, a resnično floskulo je to reprezentanca, v kateri morajo igrati vsi najboljši. Ne sicer za vsako ceno, do česar bova verjetno še prišla, a če so izpolnjeni določeni pogoji, je treba narediti vse za to, da na parket stopijo vsi, ki lahko izbrani vrsti na kakršenkoli način pomagajo. V mojih očeh so v Benovem primeru ti pogoji izpolnjeni. Predvsem je pomembno, da igralec pokaže željo in voljo, ne da ga moramo prositi. To željo je pokazal, zato sem se odločil, kot sem se odločil.
Kdaj jo je pokazal?
Od tega je minilo že kar nekaj časa, a zagotavljam vam, da je tedaj izrazil željo, da bi bil tokrat zraven in da bi igral za reprezentanco. Vsekakor bo treba to željo v naslednjih tednih in mesecih še preveriti, to je dejstvo, toda verjamem, da bo še obstajala. In če bo, potem želim, da je ta košarkar del ekipe. Preprosto ne vidim razloga, da mu ne bi dali priložnosti.
Ali ta želja obstaja v tem trenutku?
Za zdaj da. Ne zatiskam pa si oči pred tem, da bi se v zaključku sezone ali po njej stvari lahko spremenile.
Pa se vam ne zdi, da se Udriha v slovenski javnosti drži stigma in da mu večina slovenskih ljubiteljev košarke te priložnosti, o kateri govorite, sploh ne želi ponuditi?
Vsekakor se strinjam, drži se ga stigma. Beno v očeh velikega dela javnosti velja za nekoga, ki za reprezentanco ni želel igrati, in ljudje ga jemljejo kot takega. Od tega dejstva ne bežim.
Ali ne bo taisto dejstvo predstavljalo velikega problema?
Ne, prepričan sem, da ne bo. Če pogledam na mogoče ovire, ki so pred nami, mi ta predstavlja še najmanjši problem. Beno se je zagotovo zaveda in se je očitno pripravljen z njo spoprijeti, zame pa velja enako. Na igralce ne smemo lepiti etiket; če jo že nalepimo, pa je treba dopustiti možnost, da se ljudje spreminjamo in da smo zmožni take oznake s čel umakniti. Ljudje odraščamo, dozorevamo, in če znamo pri tem na pravi način pogledati na preteklost, moramo dobiti novo priložnost. Pa naj gre za drugo, tretjo ali četrto.
DA GORAN NE BI IGRAL? O ČEM GOVORITE?
Udrih je torej stvari naredil tako, kot je v vaših očeh treba?
Nedvomno, sicer se na tem mestu ne bi pogovarjali o njem tako, kot se pogovarjamo. Imam svoje kriterije in po teh kriterijih resnično ne vidim razloga za to, da Bena ne bi bilo zraven. V danih okoliščinah bi ga lahko ob strani pustil le zaradi nekega revanšizma, ki pa mu odločno nasprotujem in zame v takih zgodbah nima prostora. Prepričan sem, da bo v tem pogledu vsaj sčasoma na zadevo znala pogledati tudi javnost. Vsi skupaj bomo po moje znali spoznati, da nas je premalo, da bi si lahko privoščili kuhanje starih zamer.
Ni pa nobena skrivnost, da v preteklosti stvari niso bile čiste?
Vsekakor so se dogajale neke zadeve, toda naj ostanejo v preteklosti, mi pa poglejmo naprej. Verjamem, da se nam bo to izplačalo.
Prav pod vašim vodstvom je bil Beno nazadnje najbližje nastopu na velikem tekmovanju, a se je nato poškodoval tik pred njim. Nekateri gredo celo tako daleč, da govorijo o "izscenirani" poškodbi, ki naj bi bila del tistih stvari, ki v preteklosti niso bile čiste.
Kot rečeno, preteklost naj ostane v preteklosti. A v tem primeru vendarle lahko rečem, da so te obtožbe neumnost. Če bi želeli narediti kaj takega, bi verjetno rekli, da se je poškodoval na enem od treningov. Mislite, da bi delali dramo na tekmi, ki jo je neposredno prenašala televizija?
Verjetno ne.
No, vidite. Če bi obstajala želja za kaj takega, bi zagotovo naredili drugače. Takrat se je zgodilo, kar se je zgodilo, in čisto nič drugega.
Sta vaša odločitev o nekakšni spravi in pripravljenost narediti resnično marsikaj za Benovo vrnitev povezani z občutki, da na evropskem prvenstvu prvič ne bomo mogli računati na Gorana Dragića?
O čem govorite? S kakšnimi občutki? Čigavimi?
Na primer mojimi, če že sprašujete. Pri čemer sem prepričan, da nikakor nisem edini. Marsikdo se ne more znebiti občutka, da se Goran nagiba k odpovedi nastopa in da je to mogoče razbrati tudi iz njegovih zelo previdnih izjav.
Res? Ni se mi zdelo.
So vaši občutki torej dobri? In kar je še bolj pomembno, kakšne so vaše informacije?
Absolutno imam dobre občutke, res ne vem, zakaj bi imel slabe. Ne bom pa rekel, da se Goran ne izogiba javnim obljubam, ker pač želi imeti odprte vse možnosti. A kot je znano meni, gre le za to, da se zaveda, kaj vse še lahko prinese sezona in kaj vse se lahko še zgodi. Ne želi obljubiti nečesa, česar nato preprosto ne bi mogel izpolniti, po moje je to vse.
DRAGIĆ NI DAL PREMALO, VUJAČIĆ NIMA ŽELJE
Če se bo končalo tako, da bosta v reprezentanci tako Udrih kot Dragić; sta ta dva igralca kompatibilna?
Vsekakor, le zakaj in kako ne bi bila?! Mislim, da bi bilo to dobrodošlo za vse. Za ekipo kot celoto, za njene navijače, zame, pa tudi za njiju. Benova vrnitev bi bila lažja, če bi bil v reprezentanci tudi Goran, hkrati pa bi Benova prisotnost zagotovo pomenila, da bi Goran na ramenih nosil manjši pritisk. Mislim, da je ravno pritisk lani predstavljal veliko težavo in da je bil na trenutke preprosto prevelik. Goran bi bil po moje zelo vesel, če bi imel v ekipi tudi Bena, saj bi mu bilo neprimerno lažje. Nazadnje mu resnično ni bilo lahko, od njega so vsi pričakovali ogromno, to breme je bilo izjemno težko.
Ali bi njuno skupno nastopanje za reprezentanco pomenilo, da bi se izmenjevala na položaju organizatorja igre ali bi se eden od njiju premaknil na mesto drugega branilca?
Za to vprašanje je še prezgodaj in o njem do zdaj še nisem razmišljal. Bi pa šlo za eno najbolj sladkih vprašanj, kar si jih lahko predstavljam.
Govorili ste o pritiskih na Gorana. Ocenjujete, da je bodisi zaradi njih bodisi zaradi česa drugega reprezentanci dal manj, kot je bilo od njega mogoče pričakovati bodisi z vaše strani bodisi s strani navijačev? Bi se strinjali s tako oceno?
Kar zadeva mene, niti v sanjah. Poznam take poglede, a se z njimi nikakor ne strinjam. Meni je dal več, kot sem od njega pričakoval, seveda pa vedno lahko debatiramo o tem, kakšna so pričakovanja in kdo jih je postavil. Nekaj je letvica, ki jo postavijo mediji ali, še huje, ameriški marketing v ligi NBA. Nekaj drugega pa je realnost. V tej realnosti me je Goran zelo pozitivno presenetil in mislim, da je reprezentanci dal več od igralcev, ki so z njim realno primerljivi.
Lahko v tej primerjavi kakšno rečeva o konkretnih imenih?
Ne, zelo nerad počnem kaj takega. Pomembno je to, da nisem pričakoval, da lahko da toliko. Zame njegov nastop na svetovnem prvenstvu ni bil sporen niti na eni točki, za tem trdno stojim.
Kje je v tej zgodbi Saša Vujačić, ki vašega zaupanja ne uživa?
On v mojih očeh ne izpolnjuje tistih kriterijev, o katerih sem govoril. Sam je dejal, da noče igrati za reprezentanco in tega ni nikoli preklical. Niti približno. Kot rečeno, igralec si mora želeti, in ta igralec mi ni nikoli z ničimer pokazal, da si želi. Celo nasprotno. Rajši imam torej v ekipi mladega, nedokazanega košarkarja, ki bi ubijal od želje za vsako odigrano minuto, kot pa nekoga, ki mu je treba brisati rit. Kaj naj s takim igralcem? To se je pokazalo že nekajkrat in mislim, da je vsaka nadaljnja beseda na to temo odveč.
OBŽALOVANJE ANGOLE? NE. KOMPLEKS? NIKAKOR
Če vam po vseh teh mesecih kdo omeni svetovno prvenstvo, ki ste ga ravnokar omenili vi, kateri občutek je najmočnejši oziroma katero je prevladujoče čustvo? Gre za zadovoljstvo, srečo, razočaranje, obžalovanje, žalost ali kaj šestega?
Pravzaprav nič posebnega. Še najbolj se spominjam tistega neposrečenega spleta okoliščin, do katerega pa ne gojim kakšnih posebnih čustev. Šlo je za nekakšen čuden čiračara, v katerem bi mi morda morali izgubiti, pa nismo, nekdo drug ne bi smel, pa je, in tako je v četrtfinalu proti Združenim državam Amerike igrala Slovenija.
Bi se danes v tem čiračara odzvali drugače in bi bili vi tisti, ki bi nalašč doživeli poraz proti Angoli?
Navsezadnje to ni bila samo moja odločitev, bila je skupna in pri njej so sodelovali tudi ljudje, ki so nad mano. Njihovo mnenje je bilo pomembno, na koncu smo se skupaj odločili tako, da je bilo treba iti na zmago, in ekipa je to spoštovala.
Si želite, da bi bila navodila z vrha drugačna oziroma da bi bila drugačna ta skupna odločitev?
Uf, na to vprašanje je resnično težko odgovoriti … Poglejte … (pet sekund premisleka, op. p) … Ne. Moj odgovor je ne.
Ste prepričani?
Da, prepričan. Odgovor je ne, ne želim si, da bi bila odločitev drugačna.
Pa si morda želite, da bi bil drugačen odziv vaše ekipe po tem, ko si je nameren poraz privoščila Avstralija. Si želite, da bi se vaši varovanci in sodelavci bolj osredotočili na srečanje z Litvo, s katerim ste še vedno imeli stvari v svojih rokah, in manj na obsojanje Avstralcev?
Vem, da je bilo pred našim srečanjem z Litvo nekaj objav na družbenih omrežjih, toda prepričan sem, da to na ekipo ni vplivalo. Navsezadnje smo do tiste nesrečne zadnje četrtine odigrali resnično odlično tekmo in zares ne verjamem, da je nato do preobrata prišlo zaradi Avstralije, Angole ali omenjenih objav.
Zakaj pa je prišlo?
Mislim, da ne morem reči nič drugega kot to, da smo v ključnih trenutkih imeli mete, a jih zgrešili in na koncu proti zelo kakovostni ekipi, ki je to znala kaznovati, plačali visoko ceno.
So ti meti postali del slovenskega kompleksa izgubljanja izredno pomembnih tekem, ki pogosto predstavljajo mejo do velikega uspeha in ki jih naša reprezentanca pogosto izgubi v okoliščinah, v katerih se zdijo dobljene?
Ne morem se strinjati z razpravami o kompleksu. Seveda vsi vemo, o katerih tekmah govorite in kaj se je na njih zgodilo, toda o kompleksu nikakor ne more biti govora. Pa tudi ne o kakšni napačni miselnosti. Vsekakor smo nekajkrat imeli priložnost iti še korak dlje, a sem vseeno prepričan, da je Slovenija v času svoje samostojnosti v košarki naredila stvari, ki so na meji fantastičnega.
OLIMPIJSKE IGRE? ČE BO MEDALJA, BO TUDI RIO
Se torej ne strinjate z ocenami, da je slovenska košarka v vseh teh letih vendarle zaostala za svojim potencialom? Mar ni bilo na mizi vendarle dosegljivo še več, kot je slovenska košarka z nje vzela?
Vztrajam pri tem, da slovenska košarka glede na vse objektivne okoliščine dela čudeže, nato pa bi bilo treba analizirati vsako akcijo posebej, pogledati našo in druge reprezentance ter oceniti, ali je bil potencial kje dejansko večji od doseženega. Mislim, da nazadnje ni bil, za prejšnja prvenstva pa bi potrebovala precej več časa.
Ali pri dosežkih slovenske reprezentance kaj manjka?
Nikoli nisem rekel, da ne manjka.
Bolj manjka medalja ali nastop na olimpijskih igrah?
Nedvomno medalja, ni debate. Olimpijske igre so pač olimpijske igre in strinjam se, da bi bilo lepo igrati na njih, toda vsekakor je medalja tisto, kar nam manjka. Priložnosti so bile, nismo jih izkoristili, se pa ne bom nikoli strinjal, da je to razlika med uspešnostjo in neuspešnostjo slovenske košarke.
So zahteve kdaj previsoke?
Morda, a nimam nič proti njim. Tudi jaz imam vedno zelo visoke zahteve, morda včasih tudi previsoke in nerealne. Take zahteve igralce spodbujajo in prav je, da prihajajo tudi z naslova medijev ter javnosti. To ne more biti nič slabega, mora obstajati in vsakega pravega športnika motivira.
Lahko torej vsi skupaj postavimo tudi visoke cilje pred letošnjim evropskim prvenstvom?
Jaz jih vsekakor bom. Popolnoma prav je, če jih tudi vi.
Rio de Janeiro ali medalja?
Če bo medalja, bo sam od sebe tudi Rio. Mislim, da je tako razmišljanje edino pravilno. Treba je narediti vse za medaljo, in če jo nato osvojiš ali ne, lahko na poti dosežeš kaj drugega. V tem primeru olimpijske igre.
