Mobilna verzija
Iztok Lukner
Iztok Lukner

Andraž Podvršič: Včasih mi je kar nerodno, ko mi vse mamice mahajo

Red Boys Differdange

Luksemburg je državica s približno pol milijona prebivalcev v zahodni Evropi in je eden izmed ustanoviteljev Evropske unije.

Med drugim ima tam svoj sedež precej njenih pomembnih ustanov in agencij. Tam pa si kruh služi tudi nekdanji slovenski rokometni reprezentant Andraž Podvršič.

podvrsic 3
Red Boys Differdange

ANDRAŽ PODVRŠIČ
rojen: 5. novembra 1982
država: Luksemburg (Differdange)
šport: rokomet
klub: Red Boys Differdange

Grosupeljčan, ki bo na začetku novembra dopolnil 34 let in si je življenje uredil v Ljubljani, z družino živi v mestecu Differdange, kjer je član tamkajšnjega prvaka Red Boys.

V domovini je branil barve Grosuplja, Rudarja, Sviša in Ribnice, pred prihodom v Luksemburg pa se je preizkusil še v Švici in Avstriji.

Kako je prišlo do tega, da ste se odločili za odhod v Luksemburg?
Vse skupaj je bilo povsem preprosto, klical me je menedžer, mi predstavil ponudbo, ki je bila zelo solidna, in odločil sem se poskusiti nekaj novega. Že prej me je nekajkrat klical, pa sem odlašal, če bi mogoče dobil priložnost igrati kje drugje. Bilo je nekaj povpraševanja iz Francije in Slovenije, a ni bilo nič konkretnega.

Za nekdanjega slovenskega reprezentanta, ki je med drugim igral tudi v Švici in Avstriji, se odhod v Luksemburg zdi kot korak nazaj v karieri.
Ko sem šel v Luksemburg, sem bil star 31 let in na to sploh ne gledam kot na korak nazaj. (smeh) Za Luksemburg sem se odločil, ker imajo otroci tu zelo lepo priložnost, da se naučijo tujih jezikov, spoznajo druge kulture in podobno. Gre za zelo socialno državo in za otroke je res super. Moji so stari pet, osem in devet let, govorijo pa nemško, francosko in slovensko. Če bi gledal, kaj bi bilo dobro za mojo kariero, bi moral iti nekam drugam, ampak takrat ni bilo nobene pametne ponudbe, zdaj pa sem že četrto leto v Luksemburgu.

Ste imeli pred odhodom v Luksemburg kaj pomislekov?
Takrat niti nisem vedel, kam sploh grem. Kar nekaj časa sem odlašal z odločitvijo in nato precej pozno podpisal pogodbo. Najprej smo se dogovorili za enoletno sodelovanje, ker sem želel videti, kako bo. Žena in otroci so ostali v Ljubljani, ker je hči začela obiskovati prvi razred. Po enem letu pa smo se dogovorili za podaljšanje pogodbe in od takrat je z mano tudi družina.

V klubu pa niste samo igralec, ste tudi trener v mlajših kategorijah.
Prvo leto sem bil profesionalni igralec. Zdaj nisem več, v klubu sem zaposlen in sicer še vedno igram, a sem tudi trener mlajših kategorij in druge ekipe. Tu me kar spoštujejo, dobil sem tudi neke nagrade. Po drugi strani pa imam konec tedna vedno zelo zapolnjen, ker so takrat tekme, zato je včasih kar naporno.

To je vaša tretja izkušnja s tujino, kje ste se najbolje počutili?
Najprej sem odšel v Švico, kjer sem okusil igranje na tujem. Bilo je v redu, ampak Švica je malo drugačna država, ljudje so drugačni od nas, bolj zaprti. Kar zadeva Bregenz, pa moram reči, da je bilo tam življenje idealno. Klub je bil v redu, ljudje super in še blizu doma je. Kadar smo imeli čas, smo se tako lahko usedli v avto in bili v štirih urah doma. Moram pa poudariti, da se zelo dobro počutimo tudi v Luksemburgu, nimam se nad čim pritoževati, a Bregenz je bil vseeno boljši za življenje.

Kakšno je luksemburško prvenstvo?
Sistem tekmovanja je nekoliko drugačen. V prvi ligi nastopa osem klubov, pred končnico se pridružijo še štirje in tako se dvanajsterica razdeli v dve skupini s po šestimi sodelujočimi. Kar zadeva samo kakovost, je liga vsako leto močnejša, število tujcev ni omejeno, klubi kupujejo igralce iz druge francoske lige, druge nemške lige, nekaj je italijanskih reprezentantov. Igralci kar radi pridejo v Luksemburg, saj minimalna plača znaša dva tisoč evrov, tudi potovanj ni veliko. Lani smo osvojili naslov državnih prvakov, zdaj pa so se tekmeci okrepili in za vrh enakovredno konkurirajo štiri ekipe.

So igralci profesionalci?
Odvisno, nekateri so profesionalci, spet drugi so polprofesionalci, nekaj je takih, ki so zaposleni v klubu. Tu lahko dobiš službo za polovičen delovni čas, drugo polovico pa delaš v klubu. Od rokometa se da normalno živeti, ni pa tako, da bi lahko od tega živel denimo deset let.

Kako ste zadovoljni s svojim statusom v ekipi in s svojimi igrami?
Nad tem se nimam kaj pritoževati. Sem prvi pivot v ekipi in ves čas igram. Sicer je o tem težko in nehvaležno govoriti, toda v prejšnji sezoni sem bil najboljši pivot v ligi in tudi sicer pomemben člen našega moštva.

Kakšen klub je Red Boys Differdange?
Dobro je organiziran, kot v Sloveniji mogoče Ribnica ali Maribor. Najboljši štirje luksemburški klubi so vsi na zelo spodobni ravni, ki se počasi še dviguje. V klubu delajo nekdanji igralci, ki imajo službe, a so zaljubljeni v rokomet in delajo prostovoljno. Povsem drugače je kot v Bregenzu, kjer je zaposlenih precej več ljudi.

Kolikšno je v Luksemburgu zanimanje za šport?
Zelo priljubljena sta nogomet in košarka, rokomet malo zaostaja. Država je majhna, toda skoraj vsak kraj ima svoj nogometni, košarkarski, rokometni klub.

Koliko ljudi v povprečju pride na tekme?
Okoli tristo, na bolj zanimivih tekmah tudi tisoč. Na zadnjem srečanju lanske sezone, ki je odločalo o naslovu državnega prvaka, je bila dvorana razprodana, tako da si ga je v živo ogledalo približno 1700 gledalcev.

Kot ste dejali, je država zelo socialna.
Da, res je, občina otrokom plačuje šolo, ta pa je organizirana malo drugače kot pri nas. Vsak dan traja dopoldne do dvanajstih, trikrat na teden pa tudi od dveh do štirih popoldne. Dva popodlneva pa sta rezervirana za vse druge dejavnosti, glasbo, nogomet in tako naprej. Enkrat na teden gredo na izlete, plavat, karkoli, vse stroške pa krije občina. Otroški dodatek je določen glede na to, koliko otrok imaš, in ne glede na to, koliko zaslužiš.

356-16-podvrsic gw
Grega Wernig
Gre za državo z najvišjim BDP-jem na prebivalca na svetu.
V državi je okoli 130 uradnih bank. Luksemburžani si na splošno lahko veliko privoščijo. Zaposlenim v državni službi se plača na dve leti na mesečni ravni dvigne za dvesto evrov. Impresioniralo me je, da so učitelji in vzgojitelji tu zelo cenjeni, njihove plače brez težav znašajo tudi več kot pet tisoč evrov, imajo veliko dopusta in nasploh uživajo veliko spoštovanje. Plače so redne, vedno pridejo na dogovorjeni dan.

Kje živite?
Živim v Differdangeu, ki je dobrih dvajset kilometrov oddaljen od mesta Luxembourg. Stanovanje imam blizu dvorane, do katere je pet minut hoje, enako je oddaljena tudi šola. Avto potrebujem samo, ko grem v trgovino, saj je vse zelo blizu.

Vam je stanovanje priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Vse mi je uredil klub. Prvo leto sem živel drugje, ker sem bil sam. Nato pa je prišla še družina, tako da sem povedal, kakšne so moje želje, in našli so mi temu primerno bivališče.

Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Ponudba je dobra, stanovanj je veliko. Luksemburg je znan po tem, da so nepremičnine tu izjemno drage, zato se veliko ljudi odloči za najem.

Kako veliko pa je vaše stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je trisobno, s kletjo in garažo, veliko je okoli devetdeset kvadratnih metrov, najemnina zanj pa znaša 1400 evrov. Vse mi plačuje klub, jaz plačam samo stroške interneta in odvoz smeti.

Kakšno mesto pa je Luxembourg?
Zelo lep je, podoben je stari Ljubljani. V mestu imajo starejši in novejši del, v njem živi približno 110 tisoč ljudi. Arhitektura je zelo zanimiva, vidijo se ostanki rimskih časov.

Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Seveda, saj treniram skoraj vse otroke v mestu. Žo ko grem v šolo, mi je včasih kar nerodno, ko mi vse mamice mahajo. (smeh) Poznajo me vsi, ki spremljajo rokomet, saj se pojavljam v časopisju, reklamah.

Imate na voljo klubski avto?
Lahko bi ga imel, a ga nisem vzel, ker bi imel omejeno kilometrino, zato imam raje svojega.

Kakšni vozniki so Luksemburžani?
V Luksemburgu lahko vidite vse, saj gre za multinacionalno državo. (smeh) Drugače pa se je kar težko navaditi, ker tu velja desno pravilo, tudi ko prideš z glavne ceste na stransko.

Ali so vas kdaj ustavili policisti?
So, konec junija sem za 25 kilometrov na uro prekoračil omejitev hitrosti in sem dobil 150 evrov kazni. Policistov je sicer kar veliko.

Koliko stane liter goriva?
Nafta stane 90 centov.

356-17-podvrsic 1 red boys
Red Boys Differdange
Katero je najbolj vroče gostovanje?
Najbolj vroče gostovanje je v sosednjem Bascharageu, zaradi velikega rivalstva je tam vzdušje na tribunah zelo dobro.

Kako gledajo na vas kot na Slovenca oziroma kako dobro Luksemburžani poznajo Slovenijo?
Kar dobro jo poznajo, tu je precej ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Dosti pa je takih, ki hodijo na Hrvaško na morje in gredo čez Slovenijo.

Ste se v Luksemburgu morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z rokometom?
Ničesar takega nisem doživel, ker se moje življenje odvija predvsem na relaciji stanovanje-dvorana. (smeh) Se pa dogaja, podobno kot povsod drugje.

Ali v Luksemburgu sploh vedo, kaj je to gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Brezdomci so, kakor povsod, a jih ni veliko.

Se kaj bojijo terorističnih napadov zaradi tega, ker je tam toliko ustanov EU?
Ljudje se pogovarjajo o tem, ampak mislim, da nihče ne bo prišel v Luksemburg, ker je tako majhen. Hkrati pa ima tu precej tovrstnih organizacij odprte račune, tako da je težko verjeti, da bi kdo želel napasti Luksemburg. Ko se je v Parizu zgodil bombni napad, je bil en mesec poostren nadzor na meji, da bi bilo kaj hujšega, to pa ne.

Kako vam je všeč luksemburška hrana?
Od luksemburške kuhinje poznam knedlje s slanino in neke vrste pečen krompir.

Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Obstajajo prav specializirane 'jugoslovanske' trgovine, kjer lahko dobite kopico slovenskih izdelkov, salame, jogurte, paštete.

Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami?
Cene so v povprečju višje kot v Sloveniji, zato gremo po nakupih večkrat v Nemčijo, ki je precej cenejša.

Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj jim najprej pokažete?
Veliko se da videti, kot sem dejal prej, je Luxembourg zelo lepo mesto, uro in pol vožnje z vlakom je oddaljen Pariz, blizu je Metz, ki je prav tako lep, podobno tudi Trier. Vse je blizu, samo čas je treba imeti. (smeh)

Kakšno je nočno življenje v Luksemburgu?
V mestu se vedno kaj dogaja, sicer se pri nas v Differdangeu malo manj, ampak obstajajo kraji, kjer je vedno živahno. Toda jaz nimam ravno veliko časa za te stvari. (smeh)

Ste v Luksemburgu spoznali kakšnega Slovenca?
Nekaj sem jih spoznal, tu delajo.

Kako bi opisali Luksemburžane? Koliko jih sploh je, je veliko tujcev?
Mislim, da je okoli šestdeset odstotkov ljudi Luksemburžanov. Za njih lahko rečem, da so super, odlično so nas sprejeli. Zelo radi pomagajo, precej se družimo, veliko stvari počnemo skupaj.

Kakšne so pa Luksemburžanke?
Čisto normalne. (smeh)

Kaj vas je v Luksemburgu najbolj navdušilo?
Nič posebnega, sem me je pripeljal šport, prišel sem igrat in se rokometno izobraževat. Impresionirala me je podpora države glede športa. Več otrok ko imaš v klubu, višja je subvencija.

Je kaj takega, kar vas tam moti?
Moti me to, da smo predaleč od Slovenije. (smeh)

356-17-podvrsic 3 gw
Grega Wernig
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Luksemburgu?
Ko sem šel na občino nekaj uredit, mi je v čakalnici iz žepa padel telefon, a tega nisem opazil. Potem mi ga je dober prijatelj Luksemburžan pomagal najti prek interneta. Vzel ga je neki starejši gospod, ki smo mu napisali, naj ga prinese na občino. Res ga je prinesel in dobil sem ga nazaj.

Kakšne načrte imate v karieri?
V Luksemburgu mi nič ne manjka, a sem že devet let v tujini in bi se rad počasi vrnil domov. Vsako leto pravim, da je čas za to, pa se potem vse skupaj spremeni. Težava je z dopustom, ker tu šola traja od 15. septembra do 15. julija, jaz pa končam konec junija in imam mesec dni dopusta, kar pomeni, da sem z družino na počitnicah samo dva tedna. Najbolj vesel bi bil, če bi kakšno sezono lahko odigral v Sloveniji. Drugače pa si želim po karieri ostati v rokometu, kjer bi rad kot trener vodil kakšen klub v domovini.

Ste mogoče vseeno kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli v Luksemburgu?
Nisem še razmišljal o tem. Že nekaj let govorim, da bi se vrnil domov, a se to še ni zgodilo. Bomo videli.

356-17-differdange vszi
Differdange
vszi