Kot krvodajalec v naravni nesreči

Lahko pa trdimo, da Francisa Coquelina danes poznajo vsi tisti, ki iz tedna v teden spremljajo dogajanje v otoškem nogometu. Kot rečeno, ne gre za pretirano atraktivnega nogometaša, a pri Arsenalu, kjer 25-letnik v tem trenutku igra zelo pomembno vlogo, so prekleto veseli, da je tako.

V severnem Londonu imajo atraktivnih nogometašev milo rečeno vsi "polno kapo". Mesut Özil, Santi Cazorla, Alexis Sanchez, Alex-Oxlade Chamberlain, Aaron Ramsey, Jack Wilshere – vsi ti nogometaši zvezne vrste premorejo izjemno veliko nogometnega znanja, so zelo kreativni in znajo v vsakem trenutku s potezo več odločiti tekmo. Vse lepo in prav, takšne nogometaše ekipa seveda potrebuje, a v Arsenalu jih imajo kot listja in trave, imajo jih preveč.

Kar je manjkalo topničarjem, je nekdo, ki bo garal na položaju obrambnega vezista, ki bo na igrišču pustil srce, ki bo zapiral malo morje praznega prostora, ki ga za seboj puščajo ostali vezisti (ki precej bolj kot o obrambi razmišljajo o tem, kako bodo zabijali gole), in ki bo na trenutke tudi z grobo igro zaustavljal nasprotnikove protinapade.

Na tem položaju je imel Arsenal do nedavnega dva nogometaša, Mikela Arteto in Mathieuja Flaminija. Prvi je prej kreativni zadnji zvezni nogometaš, torej bolj prvi kreator igre kot prva varovalka v obrambi, Flamini pa je po svojem načinu igre sicer dosti bližje iskanim lastnostim, a je evidentno svoja najboljša leta v nogometu pustil že daleč za sabo in le še s težavo sledi tempu sodobne nogometne igre.

Arsene Wenger je rešitev za nastalo situacijo našel tam, kjer je, kot priznava, ni pričakoval. Ko je Arsenal prizadela serija poškodb, zaradi katerih so na prisilni počitek odšli Wilshere, Ramsey in Arteta, je francoski strateg iz posode pri Charltonu v ekipo vrnil Francisa Coquelina. Fanta, ki se je v severni London preselil že leta 2008, ko je kot 17-letnik zapustil rodni Laval in se v lovljenju nogometnih sanj preselil na Otok.

V prejšnjih sezonah je pri Arsenalu pobiral drobtinice, večinoma igral za rezervno ekipo in se selil na posode k Lorientu, Freiburgu in nazadnje Charltonu. Toda čakanje se je izplačalo, prišel je njegov čas, trenutno si brez nogometaša, ki je bil še nedavno povsem na stranskem tiru, Wenger težko predstavlja svojo udarno enajsterico.

Coquelin je izjemen borec, nepopustljiv v dvobojih, številke kažejo, da je od 28. decembra, ko je prvič po vrnitvi v Arsenal začel prvenstveno tekmo, 23-letni Francoz dobil največ dvobojev (97) in ukradel največ žog (37) v celotni premier ligi.

Svojo borbenost je nazadnje pokazal na nedeljskem obračunu z Evertonom, ko je kljub zlomljenemu nosu nekaj časa celo nadaljeval igro. Poteza, ki je večina prej omenjenih "fantazistov" Arsenala niti v snu ni sposobna. In poteza, ki na najboljši način dokazuje, da bi mladenič za stalno mesto pri topničarjih storil vse. Dal bi svojo kri. In Arsenal to krvavo potrebuje.