JUVENTUS - REAL: Želja, veselje in obet posmeha

Obojni (Madridčani bolj kot Torinčani) so to tudi dali zelo jasno vedeti, kar avtomatsko pomeni, da se bodo eni ali drugi v lovu na veliki berlinski finale pošteno opekli. Vsekakor bolj, kot se opečejo ekipe brez preferenc na temo nasprotnika.

Kot rečeno, Torinčani manj kot Madridčani. Ekipi, ki bo ob vznožju Savojskih Alp gostila nocojšnjo prvo tekmo, je treba priznati, da se je vendarle uspela v veliki meri zadržati. Vsaj kar zadeva javne nastope, iz katerih je bilo željo pred žrebom polfinala in veselje po njem mogoče razbrati le med vrsticami. Sicer nedvoumno, a vendarle ne neposredno.

So pa zato preostanek poti, ki nas pripelje do zelo jasnih torinskih (in na splošno italijanskih) pogledov, prehodili mediji na Apeninskem polotoku. Ti so omenjene izjave znali osvetliti v duhu trdnega lastnega prepričanja, trdnega prepričanja celotne nogometne javnosti v naši zahodni soseščini in vsekakor tudi trdnega prepričanja zdaj že štirikratnih zaporednih italijanskih prvakov. Pa ne le osvetliti, iz dobro obveščenih virov, med katerimi so bili nekateri zelo blizu stari dami, so vse skupaj tudi pošteno podkrepili.

Ne samo jasna, celotna slika je kristalno jasna. Juventus je imel srečo pri žrebu osmine finala, imel je srečo pri žrebu četrtfinala, in ko so mu na voljo ostale le še tri najboljše evropske ekipe, so bile vse njegove želje v zvezi z nadaljnjo srečo povezane zgolj z enim imenom. "Vsi trije so kolosi," je že pred žrebom zapisala slovita italijanska La Gazzetta dello Sport in ob koncu plesa kroglic ponovila: "Toda nobenega dvoma ni o tem, da je za Juventus najbolj premagljiv Real. Morda gre celo za edinega realno premagljivega nasprotnika."

Če na zadevo pogledamo povsem realno, je v teh besedah veliko resnice. Že sam po sebi Real nikoli ni imel rušilne moči, kakršno premoreta Bayern in Barcelona. Vsaj ne rušilne moči takega tipa; celo v obdobju jesenske nepremagljivosti so Madridčani nasprotnike lomili na drugačen način in bi se ekipa, kakršno ima Juve, z njimi spoprijela lažje kot z brutalno posestjo in pritiskom Bavarcev ter Kataloncev.

Za nameček kraljevi klub že nekaj časa ni v pravi formi, o čemer ne more biti niti najmanjšega dvoma. Njegovi zadnji nastopi so razkrili precejšnjo ranljivost, od katere si v Torinu razumljivo obetajo veliko in je bila dodaten razlog za zadovoljstvo, celo veselje po žrebu. Potem pa je tu še dejavnik v podobi italijanskega trenerja na klopi belega baleta, ki bi italijanskemu moštvu preprosto moral odgovarjati bolj kot stratega katalonske šole na klopeh jutrišnjih nasprotnikov. 

Toda naj bodo občutki na strani torinskih zeber še tako logični, so hkrati seveda tudi zelo nevarni. Ne zaradi možnosti padca zbranosti, ki v pričakovanju polfinala in obeta vrnitve tako kluba kot celotnega italijanskega nogometa na veliko sceno preprosto ne more obstajati. Preprosto zaradi obeta posmeha, ki bi ga bili Torinčani deležni že v primeru kakršnegakoli poraza, kaj šele v primeru poloma večjih razsežnosti.

BOLJ IZRAZITO IN ENAKO RAZUMLJIVO
Pri tem pa je prav posmeh nekaj, čemur se ob koncu tega dvoboja očitno ne bo mogoče izogniti ne glede na to, kako se bo zadeva obrnila. Ob neuspehu Juventusa bi bil neizbežen, ob neuspehu Reala zagotovo še bolj izrazit, ker sta bila bolj izrazita tudi želja in veselje in je branilec naslova za nameček absolutni favorit.

Kraljevi klub je svoje občutke skrival precej slabše, kar nekaj odkritih izražanj čustvovanja te vrste je prišlo v javnost, španski mediji pa so se zadeve lotili s še manjšimi zadržki. Če so Torinčani vendarle izbirali najmanjše zlo in so ves čas dajali jasno vedeti, da zlo predstavljajo vsi trije nasprotniki, so bile in so stvari med Madridčani drugačne. V njihovih očeh je bila Barcelona zlo, Bayern ne glede na malce slabšo formo in navdušujočo zmago nad njim v lanskem polfinalu prav tako, medtem ko je bil Juventus nekaj povsem drugega.

Slednjega je kot zebro med levi in kot dekle, s katerim želijo v posteljo vsi fantje, predstavljala večina nogometnega sveta, prednjačili pa so seveda navijači vseh treh preostalih polfinalistov. In v tem duhu so v španski prestolnici seveda skočili visoko v zrak, ko so želeno dobili in ko jim je ples kroglic za nameček namenil povratno tekmo pred domačimi gledalci.

Pa ne le navijači, marsikakšna je ušla tudi nogometašem, medtem ko so španska občila kar takoj začela brez zadržkov proslavljati Realovo vrnitev v veliki finale. Svet je obkrožil predvsem posnetek glavnega urednika enega od osrednjih športnih časnikov, ki je kot majhen otrok skakal visoko v zrak in se veselil boja za zgodovinsko ubranitev evropskega naslova. A naj so šli v Madridu še tako daleč, tudi njih je mogoče razumeti. 

Ne glede na odlično podobo v letošnji sezoni, v kateri je Juve pod vodstvom trenerja Massimiliana Allegrija precej podoben italijanskim ekipam iz najboljših časov apeninskega nogometa, se v primerjavi z Barcelono in Bayernom zdi pravi božji dar. Od tega se je nemogoče ograditi in občutke ob tem je izjemno težko (morda celo nemogoče) skriti. V precej bizarnem položaju je razmišljanje na tej strani enako logično kot razmišljanje na drugi. Brez dvoma. Tako kot se ni mogoče znebiti občutka, da je Juventus od finala najmanj oddaljen v boju z Realom, se hkrati ni mogoče znebiti občutka, da je Real Berlinu najbližje v boju z Juventusom.

Zaradi te zanimive zanke pa so vprašanje, v kolikšni meri lahko Italijani v resnici ogrozijo Špance, in vsa ostala z njim povezana privlačna še nekoliko bolj, kot bi bila že tako ali tako. Neizbežen obet posmeha pač vzbuja draž drugačne vrste, ki na ogenj italijanske vrnitve, madridskega sanjarjenja o drugem zaporednem naslovu in samoumevne atraktivnosti polfinala najbolj prestižnega klubskega tekmovanja priliva dodatno olje.