Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Dominic Maroh: Moja edina želja je bila normalna komunikacija s selektorjem

Dolgo je razmišljal, dolgo je kolebal in po zadnjem posvetu z najbližjimi je spoznal, da si slovenska javnost zasluži slišati (še več, mora slišati) njegovo resnico o junijski odstranitvi iz izbrane vrste, o od tedaj tesno zaprtih vratih, o odnosih s selektorjem Srečkom Katancem in še čem.

Minilo je že nekaj časa, a v Kölnu ste še vedno velik junak zaradi dveh golov na derbiju z Bayerjem vašega rojaka in prijatelja Kevina Kampla, tako da praznike preživljate v zavidljivem položaju. V kolikšni meri se je vaš status med navijači in nasploh v mestu spremenil? Zdi se, da precej.
Dogajalo se je, da me je kot nogometaša Kölna sem ter tja kdo ustavil na ulici, toda šlo je za izjeme, nikoli nisem bil vajen odnosa, kakršnega sem deležen v zadnjem času. Ljudje me v neprimerno večjem številu ustavljajo, me tudi nagovarjajo, želijo izmenjati nekaj besed. Morate vedeti, da je dvoboj med Kölnom in moštvom iz sosednjega Leverkusna resnično nekaj posebnega in vsak nogometaš, ki ta dvoboj odloči, v očeh navijačev ter javnosti nasploh močno zraste. Še toliko bolj pa, če gre za branilca, ki obračun odloči s kar dvema goloma. Uspelo mi je nekaj izrazito neobičajnega in zelo sem ponosen. Tako na način, na katerega mi je uspelo zaznamovati to nepozabno tekmo, kot na vse posledice, v katerih uživam.


Je bila ta tekma, na kateri ste dosegli ta dva nepozabna zadetka, vrhunec vaše kariere? Kot rečeno, uspelo vam je nekaj zelo posebnega in temu primerni so bili vaši občutki.
Šlo je za nekaj, zaradi česar sem zelo vesel in kar bom vedno ohranil v spominu. Toda nikakor ne gre za vrhunec. Moja vloga na igrišču je drugačna, doseganje zadetkov ni moje poslanstvo in bili so trenutki, na katere sem v več pogledih še bolj ponosen.


Ne dosegate veliko golov. Kaj je bilo v zraku tisti dan, da ste se spremenili v pravega napadalca?
Rekel bi, da nič posebnega. Bil je bolj splet naključij, dvakrat na isti tekmi je pač prišlo do tega, do česar lahko pride vedno. Obrambni igralci smo dobri v skoku, splošno znano dejstvo je, da ob prekinitvah vedno odidemo pomagat v nasprotni kazenski prostor in ogrožamo vrata. Odidem večkrat na tekmo, vsakič znova se poskušam priboriti do žoge in s tem do strela, proti Bayerju se je pač dvakrat poklopilo.

Kako sta gola na derbiju vplivala na vaš položaj v ekipi, na vaš status v njej in na vaše nadaljevanje sezone?
Seveda sta mi prišla zelo prav. Preobrnila sta tekmo, dosegel sem ju v ključnih trenutkih, za nameček sem z njima poskrbel za zmago in se s tem seveda izpostavil na najboljši mogoč način. Ekipi sem seveda močno pomagal, vsi odgovorni so si to gotovo dobro zapomnili, a dejstvo je, da sta zadetka pri branilčevi igri dobrodošel dodatek, nikakor pa igralca na tem položaju nihče ne bo sodil po tem elementu. Zame je pomembneje preprečevati zadetke na drugi strani, to je moja osnovna naloga, in če mi bo šlo dobro na tem področju, si bom dokončno utrdil mesto v ekipi.

112-3-5-maroh5 (obrez) pm

RAZUMLJIVO JE, DA SO ME HOTELI V REPREZENTANCI 

V zadnjem času vam tudi v tem pogledu kar dobro uspeva. Ne samo zaradi golov, zelo dobro vam gre in vaša forma je taka, da ste z njo verjetno lahko zadovoljni?
Dolgo časa sem bil poškodovan, imel sem neprijetne težave in vse skupaj je trajalo precej dlje, kot bi si želel. Zelo zadovoljen sem bil že s samo vrnitvijo na igrišče, nato s priložnostmi, ki sem jih dobil, zdaj pa resnično nimam resnega razloga za pritoževanje. Naj gre naprej vsaj v tem slogu in bo vse v najlepšem redu.

Zdaj ste zakorakali v zimski premor, ki je v druščini najmočnejših evropskih lig nekakšna nemška posebnost. Če ni skrivnost, kje ga preživljate in kako ga boste preživeli?
Nikakor ni skrivnost, odgovor pa je povsem enostaven. Po zadnji tekmi sem odšel domov, k staršem, in tam bom tudi ostal. Moram se spočiti, v krogu najbližjih bom preživel celotne praznike, nato pa se tako ali tako začnejo priprave in bo premora praktično konec.

Torej ne bo časa in energije za obisk Slovenije? Verjetno pa jo občasno obiščete in jo boste v prihodnje tudi?
Vedno sem zelo rad prišel v domovino svojih staršev, ki je v tem pogledu tudi moja domovina. Naj je šlo za reprezentančni zbor ali kaj drugega, prihod v Slovenijo me je vedno razveselil in tako bo tudi v prihodnje. Premor je letos res kratek, rad bi se spočil, zato sem ostal v Nemčiji. Ko bo časa kaj več, pa se bova z očetom gotovo odpeljala v Dornavo.

Kakšni so vaši načrti za drugo polovico sezone?
Spet zelo enostaven odgovor, kakršnokoli filozofiranje bi bilo odveč. Rad bi odigral čim več tekem, po možnosti kar vse. To avtomatsko pomeni tudi, da bi ostal zdrav, kar je vedno logična želja vsakogar, profesionalnega nogometaša pa še toliko bolj. Ob tem pa si želim čim večkrat zmagati, osvojiti čim več točk in končati na čim višjem mestu.

Omenili ste reprezentančne zbore, na katere v zadnjem času niste prihajali, in s tem sva pri osrednji temi. Ravno ko ste zabili tolikokrat omenjena gola Leverkusnu in ste nasploh začeli kazati dobro formo, je bila Slovenija pred dodatnimi kvalifikacijami, pred obračunoma z Ukrajino. Ste vedeli, da so vas tedaj nekateri želeli znova videti v reprezentanci?
Seveda sem vedel. Šlo mi je zelo dobro, nekaj časa me ni bilo zraven, Slovenija je potrebovala čim več primernih igralcev za resnično težki in pomembni tekmi, tako da so bila taka vprašanja precej razumljiva.

112-3-5-maroh7 nm

NAJ POJASNIM, ZAKAJ SO ME ODSTRANILI S SEZNAMA

Tema je v posebnih okoliščinah po velikem lokalnem derbiju še najbolj odmevala v Nemčiji, ne v Sloveniji. Ste vedeli, da je sloviti časopis Bild tedaj poklical selektorja Srečka Katanca, z njim govoril in objavil zelo odmeven članek?
Seveda sem vedel, vse sem natančno spremljal. Novinar Bilda je gospoda Katanca poklical, slovenski selektor je bil pripravljen spregovoriti o tej temi in kajpak sem prebral, kar je imel povedati. Vprašanja so bila seveda povezana z mojim morebitnim vpoklicem v reprezentanco in z razlogi, zaradi katerih me ni klical pred tem, gospodova pojasnila pa moram preprosto sprejeti.

Katanec je takrat rekel, da vas ne bi poklical v reprezentanco, tudi če bi zabili 20 golov, in ne »samo« dva. Rekel je, da vas ne bi poklical v nobenem primeru. Kako to komentirate?
Težko je reči karkoli. Prebral sem te besede in ta izjava me nikakor ni pustila ravnodušnega. Če sem povsem iskren, me je zelo pretresla.

Katanec je tedaj še dejal, da ste zanj zaključena zgodba in da vas ne bo klical nikoli več. Vas je to presenetilo ali ste poznali ta njegov pogled?
Nisem ga poznal povsem natančno, saj nikoli ni prišlo do pojasnil. A glede na to, da pri selektorju tako ali tako nikoli nisem igral omembe vredne vloge in da sem vedel, kaj se je spomladi zgodilo, me kaj takega ni moglo zares presenetiti.

Kaj pa se je zgodilo? Nihče ne ve natanko, kaj se je dogajalo junija, ko ste kar naenkrat preprosto izginili iz reprezentance in vas potem ni bilo več na spregled. Nam lahko poveste, kaj se je zgodilo pred tekmo z Anglijo, za katero bi preprosto morali biti poklicani?
In bi tudi bil, a se je zgodilo tisto, zaradi česar je prišlo do tega zapleta. Bom pojasnil, seveda. Ko smo ob koncu marca igrali proti San Marinu, so nam predstavili tudi program priprav pred junijskim srečanjem z Anglijo. Tekma je bila na sporedu v nedeljo, 14. junija, in povsem v skladu z običajno prakso so nam podali informacijo, da se bodo priprave začele v ponedeljek, 8. Pri tej informaciji je tudi dolgo časa ostalo, tako da sem si organiziral celotno obdobje med koncem klubske sezone in tem datumom. Uredil sem vse potrebno za krajši dopust, izdelal individualen program treningov in ob tem sem nameraval biti v Sloveniji že večer pred predvidenim zborom. Nato pa sem zelo pozno dobil vabilo, v katerem je pisalo, da se moram v reprezentančnem taboru zglasiti že precej prej, že 3. junija. Ni šlo le zame, tudi s klubom sem se dogovoril v skladu s prvotnim načrtom, skoraj dva tedna reprezentančnih priprav je Köln vse prej kot navdušilo in njegovi predstavniki so pri Nogometni zvezi Slovenije preverili, kaj se dogaja, ter vprašali, ali se lahko v reprezentanci zglasim tako, kot je bilo dolgo časa predvideno. Pojasnili so, da je bila sezona zelo dolga, da sem odigral skorajda vse tekme in da potrebujem nekaj oddiha ter drugačnega načina dela. Naj ponovim, ves čas, več mesecev, vedno je bilo govora o 8. juniju, klub je želel pojasnila in prosil za oddih, nato pa so me preprosto odstranili z reprezentančnega seznama.

Ocenjujete, da ste bili do Katanca korektni? Je bil on do vas nekorekten ali kaj podobnega?
Gospod Katanec je trener, on je šef in zame to nekaj pomeni. Vedno sem se do njega obnašal tako, še v tem trenutku ima vse moje spoštovanje. Medtem pa on do mene … Želel sem si samo normalno komunikacijo. Nič pretiranega, nič posebnega, od njega sem si želel zgolj nekaj tako osnovnega, kot je normalna komunikacija. Nikoli me ni poklical, nikoli se ni pogovarjal, nikoli ni govoril z menoj o meni, mojih sposobnostih, moji igri in mojih predstavah v dresu Kölna. In imam še eno vprašanje: je bil kdaj v Nemčiji in si v živo ogledal kako tekmo Kölna?

Sta se poskušala še kdaj pogovoriti?
Ne, nikoli. Komunikacije ni bilo, pojasnil temu primerno prav tako ne.

112-3-5-maroh (obrez) 8 af
alesfevzer.com

ČE KATANCA NE BI BILO VEČ IN BI POKLICAL NEKDO DRUG ... 

Je bil pred tem »usodnim« zapletom vaš odnos s Katancem dober ali sta imela že prej težave?
Kot rečeno, spoštoval sem ga in ga spoštujem. Še enkrat, on je šef in tovrstno ureditev jemljem zelo resno. Vedno sem trdo treniral, ubogal navodila in bil vzorno lojalen. Kljub temu pa mi nikoli ni uspelo vzpostaviti niti osnovnega odnosa, kaj šele česa bolj pristnega. Tega preprosto ni bilo.

Vaše mnenje o Katancu kot trenerju in človeku?
O njegovi človeški plati ne bom sodil. Ne bi bilo pošteno, preslabo ga poznam in želel bi se osredotočiti na profesionalen vidik. Kar zadeva slednjega, pa se ne bom spuščal v nič drugega kot v selektorjev odnos do mene oziroma v odsotnost tega odnosa. Vse drugo lahko razumem, zelo težko pa najdem razlog za to, da že pred junijskim dogajanjem v vsem tem času v njegovih očeh nikoli nisem igral omembe vredne športne vloge.

Mislite, da je dober selektor za Slovenijo? Je z njo dosegel dovolj ali bi kak drug trener dosegel več in se morda celo uvrstil na Euro?
Ne bom šel po tej poti, ne bom ugibal in ne bom špekuliral. Gre za tip vprašanj, ki na tej točki zame nimajo pravega smisla, rad bi povedal druge stvari, tukaj pa se bom zadržal.

Velja to tudi za vprašanje, ali bi Slovenija morala igrati bolje, kot je igrala v teh kvalifikacijah?
Vsekakor. Ne želim odgovoriti.

Če bi si Katanec premislil in bi vas še kdaj poklical: bi prišli v reprezentanco?
Povedal bom takole: treba bi se bilo natančno pogovoriti in pretehtati, kaj je najbolje za obe strani. Vedno sem hotel le pomagati, a nisem dobil prave priložnost. Zase pa vem, da sem star 28 let in že več let zelo redno igram v eni najmočnejših lig na svetu.

Bi prišli v reprezentanco, če Katanca ne bi bilo več in bi vas poklical kak drug selektor?
Ne vidim niti enega samega razloga za to, da ne bi.

112-3-5-maroh3 pm

ZAHVALA STOJANOVIĆU, BIL JE ODKRIT IN POŠTEN ŠEF 

Kakšen odnos so do vas imeli soigralci? So se potrudili, da bi se v reprezentanci počutili dobro?
Vedno sem se počutil zelo dobro in vedno so oni k temu prispevali zelo veliko. Pomagali so mi, bili ustrežljivi in čudovito prijazni. Nisem imel nobene težave, niti najmanjše.

Torej je bil napačen občutek nekaterih, da se niste počutili kot eden od njih in da so se do vas obnašali celo ignorantsko?
Absolutno napačen. Vse to je daleč od resnice.

Je kdo posebej izstopal v eno ali drugo smer?
Kot posameznik nihče ne v eno ne v drugo. Kar pomeni, da so bili vsi natančno takšni, kot sem si lahko le želel.

Marsikdo pravi, da je v reprezentanci oziroma v njeni slačilnici vedno imel posebno vlogo Samir Handanović, ki se je zdaj poslovil. Kakšne izkušnje imate z njim vi?
Ne vem, kakšen občutek imajo ljudje na zunaj, toda gre za pravega vodjo, kakršnega vsaka slačilnica nujno potrebuje. Njegova beseda ima težo, njegove odločitve so zelo pomembne in vedno sem ga občudoval na vseh področjih. Sploh zato, ker je bil njegov odnos do mene ves čas izjemen. Bil je prijazen, ustrežljiv, ogromno mi je pomagal in zaradi tega sem mu hvaležen.

Prejšnji selektor Slaviša Stojanović je pred kratkim prvič spregovoril o težavah, ki jih je imel takrat, ko je vodil reprezentanco. Govoril je o izsiljevanju nekaterih igralcev, o nekorektnem obnašanju. Tedaj ste bili ves čas zraven, danes lahko pogledata malce bolj z distance; ste kdaj videli ali začutili kaj takega?
Ne bom se spuščal v nič drugega kot v golo dejstvo, kaj je Stojanović pomenil zame. Lahko rečem, da je bil na žalost le kratek čas moj selektor. Da, na žalost, kajti moram se mu zahvaliti za številne stvari, ki jih je naredil zame. Njegova odkritost je bila vzorna, nekaj takega si človek od trenerja želi vedno. Bil je šef, a hkrati pošten in prijazen.

Verjetno je odveč vprašanje, kako ste se počutili, ko je moral oditi?
Gre za človeka, ki mi je zares zaupal in ki mi je bil pripravljen ponuditi resno priložnost. Ne bom ovinkaril, ob njegovem odhodu sem bil zelo žalosten.

Prvi vas je v vlogi selektorja v reprezentanco poklical Matjaž Kek, a potem ste se pod njegovim vodstvom odločili, da na reprezentančne zbore ne boste več prihajali. Kaj se je takrat dogajalo?
Bil sem mlad, imel sem svoje poglede, želel sem se osredotočiti na igranje za klub. Ni se zgodilo nič posebnega, nič takega, kar bi bilo vredno večje pozornosti. Bilo je precej preprosto.

Mislite, da ste pod črto pri treh selektorjih v slovenski reprezentanci dobil premalo priložnosti? Bi si jih zaslužili več?
Po lastni oceni bi glede na prikazano v zadnjih letih in glede na raven, na kateri nastopam, moral redno igrati za slovensko reprezentanco. Igrati, ne samo biti njen član.

112-3-5-maroh4 pm

KAMPL JE PRIJATELJ, ZAHOVIĆ NAJBOLJŠI, VRATARJA NEKAJ POSEBNEGA 

Vam je žal, da vaša želja igrati za Slovenijo ni nikoli postala zgodba o uspehu?
Vsekakor, neizmerno mi je žal. Z velikim veseljem sem se odločil igrati za Slovenijo, imel sem velike načrte in zelo bi si želel, da bi lahko v dresu z grbom te države nastopil večkrat, kot sem, in odigral več pomembnejših tekem.

Kaj o vsem tem pravi vaša družina, ki je tesno povezana s Slovenijo? So razočarani?
Seveda so razočarani, o mnogo stvareh smo se odločili skupaj in v marsikaterem pogledu smo imeli skupne načrte in skupne cilje. Tudi oni so si močno želeli, da bi redno igral za Slovenijo, kar se nato ni nikoli uresničilo. Moram pa poudariti, da me v celotni zgodbi popolnoma podpirajo. Dobro vedo, da sem ravnal v skladu z dogovori in s svojo vestjo. Ne morem si očitati ničesar in tako mi seveda ničesar ne očitajo niti oni.

Sta s Kevinom Kamplom, vašim dobrim znancem, še vedno v stikih? Čeprav igrate za Köln, on pa zdaj za osovraženi rivalski Bayer, za poraženca tiste »vaše« tekme?
Čeprav mi je bil v šali nekoliko ljubši, ko je igral za malce bolj oddaljeno Borussio iz Dortmunda, ki ima najbolj zagrizene rivale v sosednji dolini, sva seveda ves čas v zelo pristnih stikih. Kakšen znanec neki, Kevin je moj dober prijatelj in to ostaja ne glede na vse. Tukaj so še najmanjši problem strogo profesionalne zadeve, ki se končajo tako, ko nas ni več na igrišču.

Kaj si mislite o Kevinu kot o nogometašu? V Dortmundu se ni posebej dobro znašel, v Leverkusnu mu gre neprimerno bolje.
To so pač stvari, ki se v karieri dogajajo in ki včasih tudi nimajo logične razlage. Zame je v vseh pogledih zelo dober igralec, ki je zelo koristen za katerokoli ekipo, v kateri nastopa. Je pa ob številnih stvareh, ki jih pri njem občudujem, ena prav posebna. Vedno se mi je zdelo neverjetno, koliko in kako med tekmami teče. Res je zanimivo, kako mu uspeva nekaj, o čemer sam ne morem niti sanjati (smeh).

Kdo je za vas najboljši slovenski nogometaš?
Najboljši vseh časov nedvomno Zlatko Zahović; mislim, da se njegovi ravni nastopanja tako za klube kot za reprezentanco še vedno ni nihče zares približal. Kar zadeva trenutno garnituro, pa cenim številne igralce v polju, a najbolj vendarle občudujem oba zvezdniška vratarja. Mislim, da sta tako Samir Handanović kot Jan Oblak v svetovnem merilu trenutno vredna največ in da ju tudi mednarodna javnost najbolj občuduje. Gre za člana majhne skupine najboljših vratarjev na svetu, to jima mora priznati vsakdo.

Boste po vsem, kar se je dogajalo, še vedno navijač slovenske reprezentance?
Ne glede na vse, kar je bilo in kar bo, bom vedno navijal za Slovenijo. Zares vedno, zame je to samoumevno. Posamezniki in z njimi povezani dogodki pri tem ne igrajo nobene vloge, stiskal bom pesti in podpiral to reprezentanco. Mi je pa žal, da se je razpletlo tako, da ne morem pomagati in prispevati svojega deleža. Iskreno sem se veselil vsakič, ko sem bil povabljen na zbor, vedno sem z velikim veseljem prišel in ta občutek zelo pogrešam.

Značke: maroh , katanec , reprezentanca