Bila so in prvi vratar Celja lahko mirno pozdravi poškodbo, zaradi katere je moral izpustiti zadnji dve tekmi jesenskega dela, po katerem je celjski klub na tretjem mestu. Mladi Korošec kljub svojim odličnim predstavam raje dela korak za korakom: neporaženo tekmo za tekmo, višji glas za prejšnjim in odhod v tujino, ko bo za to priložnost.
Prejšnji teden ste imeli v klubu zaključno druženje ob koncu jesenskega dela. Kaj vam je povedalo vodstvo kluba?
Čestitali so nam za vse, kar smo naredili v tem delu, bile pa so tudi pripombe glede prvih dveh porazov na začetku tekmovanja. Če bi nam kdo takrat rekel, da bomo pozneje brez poraza do konca, ne bi smeli tako čudno gledati. Sicer pa so zadovoljni s tem, kar smo pokazali, potrudili se bodo, da nam omogočijo čim boljše pogoje za nadaljevanje z dobrimi predstavami spomladi.
Ste pričakovali takšen uspeh Celja?
Niti ne. Vsi vemo, kako se je končala pretekla sezona, ko smo še vsi trepetali za obstanek. Tudi po prvih dveh krogih letos je bilo turobno vzdušje – dve tekmi, dva poraza, potem pa so se res začeli dobri rezultati in zdaj ta serija neporaženosti traja že 22 tekem.
Vi ste eno najlepših presenečenj tega dela, na polovici odigranih celjskih tekem ste bili izbrani v enajsterico kroga. Kaj si boste privoščili, preden se boste spet dobili v klubu?
Najprej moram dobro pozdraviti poškodbo in se na kakšnem oddihu z dekletom in družino spočiti, potem pa se bodo začeli individualni treningi, da pridem spet čim bolje pripravljen na začetek priprav s preostalim moštvom.
V prvem delu ste bili več kot odlično pripravljeni in nanizali zavidljivo statistiko. Na 18 tekmah ste zbrali 87 obramb, ste v vrhu po ubranjenih strelih (90,62 odstotkov) in številu tekem brez prejetega zadetka (9). Očitno imate dobrega mentorja.
Z Amelom Mujčinovićem se poznava že res zelo dolgo. V Celju sem že pet let in pol in z nasveti mi pomaga že od vsega začetka. Zadnji dve leti pa je v klubu tudi v vlogi trenerja vratarjev, tako da lahko na treningih pomaga več. Najino sodelovanje se obrestuje. Pa tudi sam daje še vedno dober zgled na tekmah.
Mujčinović je pred kratkim dejal, da ste zanj med prvimi tremi vratarji lige, manjka pa vam še nekaj več vodstvenih lastnosti. Pravi, da morate postati bolj glasni. Pa vendar: zdi se, da je vaša komunikacija s preostalim moštvom učinkovita.
Več vodstvenih sposobnosti mi zagotovo še manjka, ampak verjamem, da bom z izkušnjami tudi to pridobil. Če se spomnim sebe izpred nekaj let, vem, da mi je takrat tega manjkalo še več. Mislim, da vsako leto napredujem, zato verjamem, da se bom tudi še v tem izboljšal. Amel mi kot trener pomaga pri tem. Na treningih se dosti pogovarjava o tem, kaj mi še manjka.
V Celje ste prišli kot zelo mlad igralec, katerim daje vaš klub še posebno velik poudarek. Kako pomembno se vam zdi, da klub ustvarja lastno bazo igralcev, iz katere črpa igralce za člansko moštvo, v primerjavi z okrepitvami igralcev iz tujine?
Za zdaj glede na to, kakšno je stanje v našem gospodarstvu, mislim, da so kar vsi klubi prisiljeni k temu, da skušajo ustvariti čim več mladih igralcev. To je danes skoraj edini način, da lahko klub obstane in normalno deluje. Tudi v naši ekipi je veliko mladih igralcev. Vsekakor se pozna, da je trener Simon Rožman mlajši in je imel veliko izkušenj z mlajšimi selekciji. Mogoče nas zato v določenih stvareh bolj razume, kot bi nas kakšen starejši trener. Tudi to pripomore k našim dobrim rezultatom.
Pred zadnjo tekmo z Domžalami vas je trener presenetil in vam predvajal posnetek s pozdravi sorodnikov. Delajo prav takšne stvari dobro vzdušje v slačilnici?
Vzdušje v slačilnici je res odlično. Pozna se, da smo vsi približno enako stari. Mladi se zelo dobro razumemo. Trener nam je pred tekmo z Domžalami pripravil res lepo presenečenje, ker nihče tega ni pričakoval. To je bila vsekakor dodatna motivacija.
Pomemben del Celja ste postali leta 2012, ko je v klubu prišlo do reorganizacije. Osrednje vratarjevo mesto bi lahko obdržal Mujčinović, pa vendar so to mesto prepustili vam.
Ko so v klubu začeli načrtno delo z mladimi, smo prvo sezono kar dobro začeli, po lanski pa je sledil padec. Tako v igri kot po rezultatih nam ni steklo, ampak vztrajali smo in v tej sezoni so se nam vrnili vsi treningi, odrekanje. V rezultatih se to dobro vidi. Letos je tudi uprava zadela z okrepitvami – mislim, da so izbrali prave igralce, in to nam je pomagalo.
Celje ima v primerjavi z nekaterimi drugimi slovenskimi klubi nizek proračun, prestopni rok pa lahko to spremeni. Čemu dati zdaj po vašem prednost – povečanju klubske blagajne ali uspešno dokončati sezono s to ekipo?
Verjetno smo res med nižjimi proračuni v ligi, ampak moram povedati, da so izplačila redna, tako da pričakujem, da v prestopnem roku ne bo nekega večjega osipa in bodo v klubu naredili vse, da bodo ekipo zadržali ter da bomo spomladi pokazali, česa smo res zmožni. Želim si, da takšna ekipa ostane in da ohranimo vsaj tretje mesto na lestvici, da se uvrstimo v evropsko tekmovanje. Vse, kar bo več, bo toliko večji uspeh.
Srečko Katanec je iz Celja v reprezentanco vpoklical Benjamina Verbiča. Kaj mislite, da še manjka do vašega vpoklica?
V Sloveniji je veliko dobrih vratarjev in do reprezentance je res težko priti, tako da se, po pravici povedano, s tem ne obremenjujem. Po tihem pa upam, da se bo enkrat le ponudila priložnost, da bom dobil vpoklic v reprezentanco, kar je želja vsakega nogometaša.
Se vam zdi, da ste že pripravljeni na tujino?
Pogodbo s celjskim klubom imam do leta 2016. Če se bo pokazala priložnost, da odidem v boljši klub, si seveda želim iti. Hočem narediti korak naprej in poskusiti, kako je v tujini. Se mi pa ne mudi, nočem riniti z glavo skozi zid.
V kateri ligi pa najraje?
Po stilu igranja najraje v nemški. Kot jezik mi je najmanj všeč, ampak mislim, da mi glede na moj stil igre kar najbolj ustreza.
