Lepo vas prosim, v tem primeru bi se za celo kopico nogometašev pojavilo zanimanje z vseh koncev in krajev, poslovno odlično podkovano klubsko vodstvo pa bi povpraševanje zagotovo znalo unovčiti. Za nameček zelo dobro, tako kot je to počelo v preteklosti. Z veliko gotovostjo si torej drznem trditi, da tega zanimanja ni bilo, kot si drznem trditi tudi, zakaj je bilo tako.
Ogledniki po Evropi niso nori in še manj neumni, videli so hkrati nasičen in izžet (vsako na svojem področju) igralski kader, s katerim si niso mogli kaj dosti pomagati. Bolj kot kadarkoli prej se je serijski slovenski prvak znašel v položaju, v katerem bi, če bi ekipo hotel osveževati, moral vleči drugačne poteze in po potrebi vrata kazati na drugačen način. Samoiniciativno, brez povsem neposredne potrebe. Za to se ni odločil in v mojih očeh tako naredil veliko napako.
Kar ni bilo dovolj dobro za potencialne kupce, je bilo preslabo tudi za nadaljnje evropske ambicije vijoličastih, o tem ne more biti nobenega dvoma. Naj se razumemo, ne govorim o masovni čistki, toda ekipa je neskončno nujno potrebovala temeljito prenovo z odmerki sveže krvi, z izjemo precej nepotrebnega novinca v nizu zelo podobnih defenzivnih vezistov pa je ni dobila. Kot ni dobila drugačnega, boljšega trenerja, ki bi se moral na hudem udaru znajti že jeseni, a jo je s taktičnimi poklicnimi zmazki odnesel le zato, ker smo nastopanje v ligi prvakov vsi skupaj vzneseno dojemali kot nekaj, ob čemer si česa več ne smemo želeti.
V tem paradoksu je Maribor spremembe potreboval že pozimi, a jih ni dočakal. Še bolj pa jih je potreboval spomladi, ko jim je ponovno obrnil hrbet. Za Evropo je seveda prepozno, zanjo bi se morale zgoditi predvčeraj, ne včeraj. Za ohranitev domače podobe in usmeritev proti povrnitvi evropskega ugleda pa je vsak nadaljnji izgubljen dan odločno preveč. Včerajšnji začetek trenerske in igralske prenove bi bil boljši kot današnji, morebiten današnji pa je vsekakor boljši kot jutrišnji. Navsezadnje bodo jutri zvečer z obetom novega udarca že na vrsti Domžale.
