Kar je kot izraz v športu obstajalo že prej in kar je bilo v glasbi mišljeno kot avtobiografsko izpostavljanje velikega zmagovalca ljubezenske igre, se je v tekmovalne arene vrnilo kot ena največkrat uporabljenih krilatic, ki je že pred časom izgubila vso domiselnost. Po tej plati je pravzaprav še dobro, da za derbi v Ljudskem vrtu ni veljala; Olimpiji je v primeru zmage prinašal veliko, a nikakor ne vsega, Mariboru je ob treh točkah prinašal zgolj nekaj in ji v nobenem primeru ni vsega odnašal.
So se pa skandinavski pop milijarderji v sobotno dogajanje prikradli na drugačen, manj vsakdanji in tudi manj klišejski način. Najbrž ne namenoma; vprašanje je, ali jih je navijaška skupina domačega kluba sploh želela parafrazirati ali smo nanje pomislili zgolj v mojih krogih, kjer se že vrsto let radi poigravamo z naslovom občutno manj znane (a vendar slavne) uspešnice Thank You for the Music.
Namesto 'Hvala za glasbo', kot so Švedi naslovili svoj poklon daru petja in nasploh ustvarjanja, so Viole na enem od razobešenih transparentov sporočile 'Hvala za fuzbal'.Ker se s tem niso poklonile ne sebi, ne ljubljeni ekipi, ne nogometu kot takemu, pa (hotno ali nehotno) parafrazo jemljem kot izhodišče za zame najbolj zanimiv, najbolj pomemben in vsekakor tudi najbolj kontroverzen vidik tokratnega obračuna največjih slovenskih klubov.
Sporočilo je imelo tudi ime (oziroma okrajšavo, vzdevek), namenjeno je bilo čez noč odstavljenemu trenerju Maribora Krunoslavu Jurčiću in nedvomno je 'Kruno, hvala za fuzbal' povedalo ogromno o mariborskem stanju duha in o vzdušju, v katerem so derbi tako dočakale kot pospremile štajerske množice ter v vsaj določeni meri tudi njihovi ljubljenci v vijoličastem dresu. Vzdušju, ki je precej nazorno govorilo zapleteno zgodbo o samovolji, tveganju, sklepanju kompromisov in igranju na karte, na katere v podobnem položaju ne bi zaigral praktično nihče, ki mu ni ime Zlatko Zahović.
Njemu zelo ljubi Jose Mourinho se je poleti leta 2013 vrnil na klop londonskega Chelseaja, potem ko vodilni možje kluba niso hoteli nadaljevati sodelovanja z Rafaelom Benitezom. Špančev odhod ni bil presenetljiv, v Londonu so zelo pogosto poudarjali začasno naravo njegovega angažiranja in dajali malo možnosti za to, da bi z njim sklenili kaj bolj dolgoročnega. Na drugi strani pa je bil Portugalčev prihod kombinacija iskanja preverjenega strokovnjaka na najvišji ravni in poskusa nostalgično-romantičnega zbujanja zavesti, navijaške evforije ter nasploh pozitivne energije.
Odgovorni so ocenili, da klub nekaj takega nujno potrebuje, se kljub viharnemu razhodu slabih šest let prej odločili in dogovorili vse potrebno, v tem pogledu pa so zadeli v polno. Pustimo druge vidike, pustimo celotno zgodbo o Mourinhevem drugem mandatu; vsaj kratkoročen učinek na področju zbujanja je bil izjemen, Stamford Bridge so napolnila vznesena čustva in kar nekaj časa je Chelsea na krilih teh čustev tudi letel.
Kaj pa Maribor? Jurčićev odhod je bil neprimerno bolj presenetljiv, povsem nepričakovan in nenapovedan, celo šokanten. Zahović pa je hkrati z njim povlekel potezo, ki je v teoriji prav tako predvidevala kombinacijo imenovanja uglednega (v tem primeru seveda za slovenske razmere) trenerskega imena in brenkanja na strune vsesplošne pozitivnosti. Z nekaj velikimi razlikami, z nekaj velikimi napakami.
Z razlikami in napakami, ki so bile tako v pričakovanju enega največjih derbijev zgodovini naše države kot v soboto zvečer na Štajerskem tako zelo očitne. Začenši s 'Kruno, hvala za fuzbal'. Začenši s tem napisom, ki hrvaškega strokovnjaka sicer ni postavljal na kakšen posebej razkošen in dramatičen piedestal, je pa vsekakor dal nazorno vedeti, da je bilo dogajanje pod Jurčićevim vodstvom marsikomu (poraz s Celjem gor ali dol) všeč in da tega ne bi mogli trditi za zamenjavo, ki se je na vrat na nos zgodila pretekli teden.
Sploh ker je zahvala bivšemu prišla sama, torej brez omembe vrednega navijaškega pozdrava novega trenerja in seveda še toliko bolj brez kakršnihkoli sledi izrazito pozitivnih čustev, izrazito pozitivne energije, kaj šele evforije.
Treba je vedeti, da Darko Milanič nikoli ni bil klasični junak mariborskih množic. V trenutkih njegove največje uspešnosti je bilo to pogosto celo težko razumeti, a neizpodbitno je bilo tako. Cenili so ga, ga spodbujali, a niso ga oboževali, ni bil junak. Že samo po sebi je bilo torej težko pričakovati, da bi vrnitev enega najplodnejših trenerjev v zgodovini Maribora vsaj spomnila na vrnitev najuspešnejšega in temu primerno najbolj priljubljenega v zgodovini Chelseaja.
Še toliko težje pa je bilo kaj takega pričakovati po drugih merilih in v aktualnih okoliščinah, v katerih tako o londonskem kot o še nekaterih podobnih primerih ni moglo biti ne duha ne sluha. Odziv publike z Violami na čelu ni bil niti približno tak, kot bi ga Maribor potreboval na tako pomembni tekmi, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma.
Ko sem se v urah takoj po trenerski menjavi informiral in zabaval z odzivi na spletu, sem pogosto naletel na vijoličaste napovedi bojkota navijanja na derbiju; se opravičujem, če ni bilo tako, a med tekmo sem kar nekajkrat dobil občutek, da je bil ta bojkot v veljavi. Kljub čudoviti, zagotovo že pred trenersko menjavo pripravljeni koreografiji je bila spodbuda nenavadno tiha, nenavadno mlačna, nenavadno podrejena učinku zeleno-belega eksodusa.
In to ni kritika, to je izraz popolnega razumevanja in, če hočete, sočustvovanja. Tako z navijači kot z ekipo, katere predstavnika na tiskovni konferenci Agim Ibraimi in Mitja Viler me (pa tudi nikogar drugega) sploh nista poskušala prepričati, da se je nekaj dni prej zanju in za soigralce zgodilo nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. Razumem njuno neprepričljivo zavijanje v celofan in iskanje poti iz neprijetne tematike, pri čemer ju ne želim spravljati v težave.
Če trdita, da nista sporočala zmedenosti in pomanjkanja zadovoljstva v ekipi ob dogodkih pred derbijem, jima ne bom ugovarjal. Kdorkoli drug pa me bo zelo težko prepričal o čemerkoli podobnem; če potegnem črto pod vse videno ter doživeto, me nič in nihče ne more oddaljiti od prepričanja o zelo nazornem sporočilu celotnega štajerskega paketa.
Z izjemo nekaj ne najbolj glasnih in ne najbolj izpostavljenih (a vendar slišnih in jasnih) žvižgov ob koncu tekme v Mariboru še ni napočil čas za povsem nedvoumno ter glasno javno nestrinjanje z Zahovićem. Njegova oblast je v tem pogledu še vedno absolutna, ni pa več podprta z do neba vidnimi izrazi naklonjenosti in podpore. Še več, ob prevladujoči tišini ji (ali vsaj nekaterim njenim elementom) počasi začenjajo nasprotovati namigi, signali, simboli.
Predvsem pa občutki nekoga, ki v Maribor večinoma odide zgolj ob posebnih priložnostih ter ga je v soboto zvečer razlika med dnevi popolnega vijoličastega zaupanja in dnevom nečesa popolnoma drugačnega udarila z vso močjo. Kot vlak, še precej boljši, močnejši in hitrejši od tistega razpadajočega slovenskega, ki je ljubljansko navijaško skupino pripeljal zgovorno zasenčit in preglasit melanholično mariborsko.
Udaril je občutek nenavadno splošnega prepričanja, da bi imeli vijoličasti za uspeh na derbiju več možnosti z Jurčićem, kot so jih imeli z Milaničem. Predvsem pa se v Ljudskem vrtu ni bilo mogoče izogniti vse močnejšemu občutku vse bolj splošnega spoznanja, da Zahović ne ravna vedno za dobro Maribora ter da je predvsem tokrat interes kluba postavil globoko na drugo (morda pa celo na tretje) mesto.
Vse skupaj je sicer želel prikazati kot vzneseno zgodbo o odhodu preslabega, vrnitvi dovolj dobrega in posledičnem povečevanju možnosti Maribora v boju za naslov. A sobotni občutek je govoril o tem, da dolgo časa nezmotljivi mož ni prepričal. Še več, da se je morda zmotil ali, še huje, da Mariboru ni škodoval le zaradi zmote, temveč zaradi nečesa bolj sebičnega.
Zahović je po veličastni igralski karieri in letih vzornega delovanja na mestu športnega direktorja v Mariboru taka svetinja, da obtožbe o večji želji po neposrednem vplivanju na ekipo kot po dejanski uspešnosti taiste ekipe ostajajo v domeni spletnih forumov. Toda (še) neizrečene vsekakor živijo tudi mnogo širše in na mnogo bolj konkretni ravni.
Ob tem Zlatko zagotovo še naprej upa (morda verjame), da bodo tam tudi ostale in kmalu umrle. A zagotovo ne bodo umrle in tudi ne bodo ostale tako tihe in anonimne, če se bo v preostalih prvenstvenih krogih izkazalo, da je z rušenjem vzdušja (in še česa) pred derbijem direktor zapravil najlepšo priložnost v lovu na Olimpijo. V pričakovanju potrditve jo v mojih očeh vsekakor je.
