Šokirajo me vprašanja, kaj bomo v tem primeru storili vsi, ki nas je v zadnjem času postalo zelo veliko in ki redno kritiziramo tako selektorja Srečka Katanca kot igro slovenske reprezentance pod njegovim vodstvom.
Morda si lahko predstavljate, koliko takih vprašanj dobim(o), morda jih celo sami postavljate, prav mogoče pa je tudi, da se vam niti ne sanja. Kakorkoli že, ogromno jih je, prihajajo z vseh mogočih kredibilnih in nekredibilnih naslovov ter obstajajo v nekakšnem čudaškem prepričanju, da kritična peresa ali glasove spravljajo v neprijeten položaj, po možnosti celo v zadrego.
Vse skupaj seveda počiva na logiki, da kritika selektorjevega dela in nastopov slovenske izbrane vrste v kvalifikacijah za francoski Euro zdrži le, če se najboljši nogometaši naše države na to tekmovanje ne uvrstijo. Če bo šla Slovenija v deželo galskih petelinov, potem so bile vse dosedanje kritične besede povsem zgrešene, pravijo. Treba bi se jih bilo sramovati, se zanje pokesati, se kritiziranim odkupiti ter jih prositi odpuščanja. In pri tem si drznejo (kdo ve, morda je primerna glagolska oblika drznete) verjeti, da mi potemtakem ne preostane drugega, kot da se obrnem proti lastni reprezentanci in v dodatnih kvalifikacijah ne glede na nasprotnika navijamo proti njej. Ker pač hočem dokazati svoj prav in ker je ta prav po taisti logiki mogoče dokazati le na tak, bogokleten način.
Neumnost! Veste, kaj, še precej več kot neumnost, toda če uporabim vulgarno-ginekološke besede, ki bi povsem ustrezale mojemu odnosu do takega razmišljanja, bom imel težave pri lektorjih, nadrejenih in verjetno še kje. Taka logika ne bi mogla biti bolj zgrešena, taka logika ne bi mogla biti dlje od resnice, taka logika je otročja, taka logika je vsesplošna sramota. Hkrati pa tako zelo sovpada z marsičim, kar je narobe v tej državi in kar je narobe v tej reprezentanci, v kateri se kritika enači z bojem za lastni interes in s posledično privoščljivostjo v primeru neuspeha slovenskih nogometašev.
Naj si bomo takoj na jasnem, ob vsej profesionalnosti tega sveta si ne na poklicni ne na zasebni ravni ničesar razen zdravja bližnjih (in še česa podobno pomembnega) ne želim bolj od uvrstitve Slovenije na evropsko prvenstvo ter spremljanja naše reprezentance na francoskih stadionih.
Kakršnekoli uvrstitve, tudi če z najslabšo predstavo v zgodovini nogometne igre, ki se ji je naša selekcija tako zelo približala v prvem polčasu tekme v San Marinu. Tudi če z dvema obupnima nastopoma v dodatnih kvalifikacijah in z bizarnim avtogolom v sedmi minuti neupravičenega sodniškega podaljška povratne tekme.
In naj se razumemo, v nasprotju z mnogimi športi je v nogometu tako napredovanje celo povsem realno mogoče. Kje piše, da mora Slovenija za uspeh v dodatnih kvalifikacijah zaigrati bolje, kot je igrala v San Marinu, kot je igrala doma proti Litvi in kot je igrala večji del rednega dela kvalifikacij? Seveda bi si z boljšo igro povečala možnosti za končno slavje, z radikalno boljšo bi si jih celo močno povečala. Toda niti v primeru približevanja Guardiolovi Barceloni ne bi bilo nikakršnih zagotovil, tako kot na vrtiljaku nogometne nepredvidljivosti uvrstitve na Euro ni mogoče izključiti v primeru še tako slabe, celo katastrofalne predstave.
To je pač lepota te igre vseh iger, kot je brcanje žoge, ki ga je dosledno ločil od športov, dosledno imenoval moj nekdanji kolega. V tej igri in še v nekaterih športih pa je mogoče tudi nekaj povsem drugega ter drugačnega, kar pripelje do istega cilja. Namreč brez šoka in nejevere se lahko zgodi, da bi se na novembrskih tekmah pokazala povsem drugačna slovenska izbrana vrsta, odigrala izjemno gostujočo in še boljšo domačo tekmo, odpihnila Švedsko, Ukrajino ali kogarkoli pač ter se v veličastnem slogu prebila na Euro.
Nikar ne pozabite, da se je celo znotraj dodatnih kvalifikacij mogoče sprehoditi od dveh tretjin tekme v Moskvi, po katerih bi s kančkom pretiravanja Rusija morala voditi s 5:0, prek relativno ugodnega končnega izida na taisti prvi tekmi do fantastične predstave in zgodovinskega uspeha na povratni. Kaj je torej šele mogoče v mesecu dni ter na poti od motivacijsko nenavdihujočih Litve in San Marina do skrajnega motiva dodatnih kvalifikacij.
Nogomet je svetovno čudo, nogomet pogosto ni matematika in logično sklepanje, v nogometu odloča cela kopica dejavnikov in v nogometu je včasih komu treba čestitati za uspeh ter hkrati še vedno biti kritičen do njegovega dela. Ali pa mu priznati, da so se stvari zelo hitro spremenile in da je s pravimi potezami ekspresno popravil podobo neke sedanjosti.
Toda celo nogomet nikoli, zares nikoli ne more spremeniti preteklosti. Lahko jo naredi manj pomembno, ne more pa je spremeniti. Ne more je spremeniti uresničitev moje želje in ne moreta je spremeniti oba skrajna scenarija slovenskega uspeha skupaj z vsemi vmesnimi. Zatorej bom, če bo do tega prišlo, v vsem veselju vsakomur priznal morebitne novembrske zasluge ali mu jih odrekel. Kar pa ne pomeni, da bom moral spreminjati oktobrske, septembrske, junijske in lanskoletne poglede.
Zakaj bi jih? Zakaj bi drugače gledal na zame neizpodbitno dejstvo, da je Slovenija redni del kvalifikacij opravila slabo, da je razočarala z ogromno večino svojih nastopov in da je Katanec s svojim delom močno zaostal za visokimi pričakovanji? Zakaj bi Euro, dosežen na tak ali drugačen način, to spremenil in zakaj bi selektorjeve neartikulirane besedne nastope naredil artikulirane, njegovo neprimerno obnašanje primerno in njegove nerazumljive odločitve razumljive?
In zakaj bi v skladu z najbolj absurdno logiko moj (ali naš) prav dokazala ali ovrgla uvrstitev ali neuvrstitev na evropsko prvenstvo? Stojim in bom v vsakem primeru stal za vsako do zdaj zapisano besedo ter za vsako, ki še sledi v tem sestavku. Če so bile te kvalifikacije dobre in če je uvrstitev v dodatne uspeh, zakaj se v primeru prejšnjih treh zagotovitev dodatnih novembrskih tekem spomnim nepopisne evforije, o kateri tokrat ni ne duha ne sluha? Zakaj je tokrat vzdušje povsem drugačno? Mar so ljudje neumni in nori? Niso, o tem sem trdno prepričan.
Zelo dobro vedo, da je nič več kot spodobna (nekateri bi ji rekli celo povprečna) Anglija prišla do popolnega izkupička samih zmag v skupini, v kateri preprosto ni bilo mogoče biti četrti. V mnogih je bilo mogoče, v tej, v kateri je San Marino pisal zgodovino svoje ljubiteljske reprezentance, pač ne.
Nadalje zelo dobro vedo, da je za štiri predhodne uvrstitve v dodatne kvalifikacije Slovenija morala osvojiti (in ga je osvojila) drugo mesto ter da jo je tokrat rešila zgolj sprememba sistema. Taistega sistema, ki so ga številni znali izkoristiti za oblikovanja povsem novih poglavij nogometnih analov. Medtem ko naš selektor še vedno vztraja, da so te kvalifikacije težje od prejšnjih, se takih ali drugačnih zgodovinskih podvigov veselijo s Slovenijo primerljivi (ali v nekaterih primerih celo realno šibkejši) Severna Irska, Wales, Islandija, Avstrija, Albanija, Slovaška in s kančkom sreče morda celo Madžarska.
Mar je res ob razširjenem evropskem prvenstvu, na katerem bo zaigralo kar 24 reprezentanc, kdo pričakoval kaj drugačnega? Tisti ljudje, ki ne zganjajo evforije in zaradi katerih je bilo ozračje na zadnji domači tekmi neprimerljivo z ozračjem v letih, ko so bile dodatne kvalifikacije uspeh, so zagotovo pričakovali natanko to.
Ti ljudje predvsem zelo dobro vedo, kako bledo in nedorečeno je bilo vse skupaj, kako drugačno je bilo predvsem od kvalifikacij, ki so se nato dejansko končale z udeležbo na velikih tekmovanjih. In ti ljudje za ta svoj prav podobno kot avtor tega zapisa ne potrebujejo neuspeha v dodatnih kvalifikacijah ter si ga ne želijo niti v najbolj norih sanjah. Ravno nasprotno, povsem nasprotno. O čemerkoli drugem kot o bledi podobi tako slovenske igre kot slovenskega izkupička pa jih ne bodo prepričale izjeme na drugi strani enačbe. Tiste izjeme, ki jih bo Katanec lahko poudarjal do konca kariere.
(Ne)zavedajoč se, da v grški, srbski in predvsem nizozemski reprezentančni apokalipsi, ki nikakor ni povezana s sistemom kvalifikacij in ki ne spremeni dejstva o mnogo bolj odprti poti na evropsko prvenstvo, kot po tekočem traku padajo glave. Ter bodo padale še naprej.
