Ko je kako minuto po koncu tiskovne konference Srečka Katanca na stadionu Windsor Park v Belfastu predme stopil severnoirski novinarski kolega, je bil njegov nagovor približno tak. Vprašanja so kar bruhala iz rdečeličneža s svetlimi lasmi in jasno je bilo, da je bilo prvo med njimi zgolj retorično.
Možnosti seveda ni bilo veliko; ker očitno nisem bil domačin, sem pač moral biti Slovenec, kajti prijateljska tekma njihove in naše reprezentance preprosto ni dogodek, ki bi privabil široko mednarodno zasedbo predstavnikov sedme sile. Šlo je torej predvsem za to, ali se znam pogovarjati v jeziku dežele gostiteljice, ali sem to pripravljen in ali želim odgovarjati na ostala, vse prej kot retorična vprašanja.
Pri tem pa me še nikoli v življenju ni tako zelo imelo, da bi na katerikoli točki preprosto zmajal z glavo, skomignil z rameni, pogledal mimo sogovornika in se s strumnim korakom tja tudi odpravil. Nikoli nisem bil tako blizu nečemu nepredstavljivemu, nikoli nisem čutil tako močne cankarjevske želje zatajiti nekoga, nekaj ali kar oboje skupaj.
Nepredstavljivemu predvsem zame, kajti vedeti morate, da v sebi nosim karakter, ki se je z leti komajda odvadil (pa še to ne povsem) vmešavanja v pogovore naključnih neznancev na avtobusih, letalih ali za sosednjo mizo v lokalu. Golo dejstvo, da se je taka osebnost v delčku sekunde spraševala, ali naj najde trapast izgovor (morda neznanje angleščine) za izogibanje pogovoru, pove veliko. Še več pa pove priznanje, da sem začutil močno zadrego in močan, skorajda poetičen sram.
Pogovora nisem zavrnil; tega mi moj karakter, moj slog in moji nazori vendarle niso dopuščali, za nameček pa sem zelo dobro vedel, da bi se našle vsaj kakšne oči, v katerih bi obveljal za »zahojenega« trapastega lažnivca iz neke zakotne dežele, kjer volkovi pregovorno spolno občujejo. Pogovarjal sem se s preveč drugimi severnoirskimi novinarji (nekatere med njimi sem poznal že od prej), da bi hotel tvegati popolno osmešenje.
Zato sem se odločil za spoprijemanje s čustvi, ki so mi prav tako zelo tuja oziroma jih v svojem dojemanju sveta in življenja praktično ne poznam. Na kakršnokoli obliko kolektivne krivde se požvižgam, čredni nagon preziram, pripadam le samemu sebi in do zadrege ter sramu me lahko pripeljejo – ne pravim, da se ne zgodi – le lastna dejanja.
Da bi me bilo sram zaradi nekoga drugega, ker govori isti jezik, ima na potnem listu isti grb, stalno prebiva v isti državi in slednjo na neki način skupaj predstavljava, se mi doslej pravzaprav še ni zgodilo. Pogoltniti sem moral debelo kepo zadrege, ki je nisem želel čutiti, a me je povozila iz zasede. In naježila se mi je koža od sramu, za katerega sploh nisem vedel, da nekje znotraj vendarle obstaja.
Čeprav je poistovetenje s Katancem globoko pri dnu mojih vzgibov, je položaj selektorja nacionalne izbrane vrste zame očitno tako zelo pomemben, da je dotičnemu gospodu v tej vlogi uspelo nekaj, kar nikoli ni niti najbolj čudaškim politikom niti najbolj lopovskim gospodarstvenikom.
Naj sem še tako želel odgovarjati le sam zase in ne čutiti ničesar do sodržavljana, sem prvič nastopil kot Slovenec, ki se sramuje Slovenca. Imelo me je, da bi se opravičil v imenu nekega širšega konteksta, kar se mi po navadi samo po sebi gabi. Imelo me je, da bi se pokesal v imenu države, naroda in njune reprezentance, kar mi je vzelo sapo. Katanec me je dotolkel.
Še ko je novembra v Lvivu na tiskovni konferenci hitel razlagati, da so Ukrajinci zadetek dosegli iz nedovoljenega položaja, in ko so me s tem soočili tamkajšnji novinarji, sem z nasmeškom na obrazu čutil, da se smeši (ker ofsajda seveda ni bilo) le on sam. Tokrat pa mi ni uspelo, tokrat me je premagal, pa čeprav je na ravni nogometnih pravil in pomembnosti šlo za bolj banalno stvar.
V zadregi in osramočen sem v kolektivnem duhu naroda pokleknil, ko sem moral pojasniti, po katerem ključu je slovenski selektor izbral svoj uvodni nagovor na tiskovni konferenci in po katerem ključu je v središče pozornosti želel postaviti najbolj neumno, najbolj trapasto, najbolj neresnično ugotovitev.
Kako je mogoče, da je sedel pred novinarje in naredil pravi šov iz tega, da je po desetletjih v nogometu končno doživel tekmo, na kateri ga je nasprotnik premagal z enim samim strelom na gol? Zakaj? Čemu? S kakšnim namenom? Vsi moji učitelji slovenščine me skupaj niso naučili dovolj vprašalnic, da bi na tem mestu zadoščale.
Naj se razumemo, poudarek bi bil trapast, tudi če ne bi imel elementa neresničnosti in bi Severna Irska dejansko dosegla zadetek z edinim strelom. Tudi v tem primeru bi se slovenski selektor v danih okoliščinah po mojem trdnem prepričanju moral ukvarjati s kopico drugih poudarkov, ki bi po pravilu vključevali pometanje pred lastnim, pometanja tako zelo potrebnim pragom.
Na pravcati vlak smrti ekstremnega absurda pa se je Katanec usedel, ko je uprizoril nastopaški spektakel, s katerim je lastnemu vratarju odvzel izjemno obrambo, igralcu tekme na nasprotni strani čudovito akcijo, sebi pa ugled in čast, če ju sploh še kaj ima.
Za slednje mi je vseeno, tistega prej pa nisem mogel prenesti ne na načelni ne na bolj konkretni ravni. Do te mere, da sem se s čudežno prebujeno kolektivno zavestjo sramoval in pri tem nikakor nisem bil edini. Navsezadnje podobnih severnoirskih vprašanj ni bilo veliko, razlog za to pa je bil zelo očiten.
Treba je bilo namreč izjemno dobro prisluhniti, razmišljati izven pregovorne škatle in pokazati dobro znanje nogometnega esperanta, če si kot govorec angleščine želel razvozlati skop, tih, napol pogoltnjen in zamolčan, v veliki meri pod preprogo pometen prevod z naslova slovenskega predstavnika za stike z javnostjo. Če vprašate mene, je bilo sram tudi njega.
In čeprav prevajalec ne odgovarja za originalne besede ter bi jih po vseh pravilih moral prevesti dosledno, popolno in natančno, ga popolnoma razumem. Ne morem si niti predstavljati, kako težko bi bilo pogledati po sobi in se z očmi srečati s kakim ducatom severnoirskih novinarjev, pri tem pa dosledno prevajati epske traparije.
Ne morem si niti predstavljati, kako bi bilo dobesedno prenašati ponavljajoče se blodenje o enem samem strelu na gol, medtem ko so po vsej deželi gostiteljici nastajale zgodbe o junaku Conorju Washingtonu. Torej o napadalcu, ki je ob svojem prvem reprezentančnem nastopu na domačem igrišču (drugem skupno) dosegel zadetek, potem ko je s podobno rušilno akcijo sam pred slovenska vrata prišel že nekaj minut prej, a izgubil dvoboj z izjemnim Oblakom.
Pretirana drama okrog podrobnosti? Rajši jem žeblje, kot da bi se strinjal s tem. Povsem vseeno mi je, ali bi se našel še kak dodaten severnoirski strel, in na tem mestu mi je tudi vseeno za splošno interpretacijo dogajanja na igrišču.
Tu gre za nerazumnost in nerazumevanje, gre za kolerično zaletavanje v neobstoječe konstrukte, gre za nadaljevanje katastrofalne komunikacije, pri kateri ta skrajno simboličen dogodek predstavlja le vrh ledene gore. Na pobočjih taiste gore pa najdemo neskončne zaplate nedoslednosti, kontradiktornosti, zmot, zablod, čudaških formulacij, nesmiselnih ugotovitev in še česa.
Če bi se našel medij, ki bi selektorjeve izjave začel objavljati surove, neolepšane, neartikulirane, v vsem njihovem nepreglednem kaosu, bi vam najbolje prikazal dejstvo, da v tej zgodbi nihče več ne razume ničesar. Ne tega, kar Katanec želi povedati, ne tega, kar dejansko pove.
Če se vam prikrade misel, da komuniciranje z mediji in javnostjo ni pomembno in da ga preveč poudarjam, pa se hitro vprašajte, kako je videti komunikacija z igralci. Verjamete, da so nastopi pred njimi drugačni; da so povezani, smiselni in je iz njih mogoče razbrati vsa pričakovanja, zahteve, cilje? Verjamete, da ga nogometaši razumejo bolje, kot ga razumem jaz, kot ga razumete vi in kot so ga razumeli Severni Irci?
Prepričan sem, da odgovor ni pritrdilen. Ob tem pa verjamem, da ga lahko s kopico trdnih dokazov podkrepi vsak bežen spremljevalec slovenske izbrane vrste. Navsezadnje je dokaz ponedeljkov poraz, ki ga ne more olepšati nobena pravljica o čudežnem strelu, dokaz je podoba zmedenih reprezentantov in zmedene reprezentance, dokaz pa se bliža tudi v podobi močno razširjenega evropskega prvenstva v Franciji.
Ironično je znal slovenski selektor veliko zmedenega povedati tudi o teh, ki so ga premagali, in o tem, kako zelo brez možnosti so v svoji skupini težko pričakovanega Eura. S kakšno pravico? Naj mu nekdo pove, da so ga ti Severni Irci premagali in da o svoji, naši, slovenski skupini na tem tekmovanju ne more govoriti.
