Ker sem mnogim med njimi obljubil popolno diskretnost v očeh javnosti, pa na tem mestu ne morem biti povsem konkreten in lahko pišem le o dolgem, uglednem, celo eminentnem seznamu ljudi, ki so na tak ali drugačen način vpeti v slovenski nogomet in ki so bili v različnih okoliščinah z menoj pripravljeni deliti svoje začudenje.
Jasno, začudenje, za katero ste poskrbeli vi, kakšna druga začudenja na tem mestu pač ne bi imela pravega smisla. Podobno kot jaz in še marsikdo okrog mene so se spraševali, kako neki je mogoče, da ste dokazano predstavnik najvišje razvite oblike vretenčarjev, a vendarle delate, nastopate ter komunicirate povsem brez hrbtenice.
Podobno kot jaz in še marsikdo okrog mene so se čudili, kako in zakaj ste kot človek uglednega imena, zagotovljene nogometne eksistence ter vse prej kot praznega bančnega računa pripravljeni pohoditi svojo čast in svoj ponos do take mere, kot ste ju pohodili v tednih tako zelo pestrega dogajanja v svojem klubu.
Saj veste, tem klubu, v katerega ste se vrnili, potem ko ste povsem po naključju dan prej spremljali domačo tekmo Olimpije in ste na tiskovno konferenco ob začetku svojega drugega mariborskega mandata skupaj še s kom sedli v prepričanju, da bomo v tisto naključje ter v predstavljen potek odstavitve Krunoslava Jurčića verjeli.
A pustiva tisto farso, pustiva tisto tiskovno konferenco, ki je bila vendarle pravi presežek iskrenega komuniciranja, če jo primerjava z vašimi nadaljnjimi nastopi pred predstavniki sedme sile. Ob njih ste bili namreč še najbolj videti kot enoosebna človeška različica tistih znamenitih opic, ki bežijo od vseh in vsega, s tem da si zatiskajo oči, ušesa ter usta.
Slednja ste si do neke mere sicer zatiskali zgolj figurativno, kajti nekaj ste po službeni dolžnosti vendarle morali povedati. Zagotovo bi glede na vašo osebnost tudi vi najrajši molčali, a v nasprotju z nekaterimi ste pač morali govoriti in na svetovnem prvenstvu v patetično obrabljenih floskulah ter izogibanju konkretnim temam, ki ste ga organizirali s samim seboj, ste slavili v velikem slogu.
Kar zadeva ušesa, oči in še nekatere čute, pa ste si jih ob omenjeni odsotnosti hrbtenice in še česa morali zatiskati resnično trdno, da ste zmogli na tak način pospremiti dogajanje okrog Agima Ibraimija, klofutanje in slačenje svojih nogometašev, razna navodila, ki ste jih prejemali s teh in onih naslovov, ter še kaj.
Resnično ste šokirali in zagotovo vam je že kdo pred mano zaupal, kako zelo ubogi ste bili videti in kako zelo si nismo bili na jasnem, ali naj se smejemo ali naj vas pomilujemo. V tem duhu je bila sprememba, za katero ste na krilih zmage nad Celjem poskrbeli v sredo v Kopru, izjemno dobrodošla. Celo navdušujoča.
Čestitke, pokazali ste hrbtenico. Čestitke, pokazali ste jajca. Čestitke, postavili ste se zase, bili ste pikri in lucidni, bili ste ostri in pronicljivi. Čestitke, niste dovolili, da bi vas kdorkoli vzel v precep in da bi vam karkoli na kakršenkoli način karkoli vsiljeval. Vsaj za nekaj minut ste bili vse tisto, kar v preteklih tednih niste bili, in lepo vas je bilo videti takega.
Ne morem pa razumeti, zakaj so vam nekateri organi kar naenkrat zrasli zgolj za potrebe obračunavanja z nami, novinarji. Ibraimi se še vedno ni zgodil, kajneda? Klofutanje in slačenje prav tako ne, drži? Vaše ekipe v zadnjih minutah derbija namesto vas ni vodil nekdo drug, je res? Vse je čudovito, vse je pravljično, vse je vijoličasto, vse je v najlepšem redu.
Sploh zdaj ko je vaše moštvo odigralo še eno precej ubogo tekmo, bilo izrazito slabši nasprotnik v devetdesetih minutah, nato povedlo s taktično dovršeno akcijo po neposrednem zadetku iz kota, in ko ste nekako uspeli zapraviti tudi to, pač imelo nekaj več sreče pri streljanju enajstmetrovk.
Naj se razumeva, pokal je prestižna lovorika, Maribor si jo je pod črto zaslužil, ima jo vso pravico prešerno proslaviti in ne želim vam vzeti niti grama zaslug. Toda nikar se ne pretvarjajva, da je bila zaradi tega vaša vrnitev na klop Maribora kaj bolj logična in smiselna, da je imela ekipa z vami na klopi kaj več možnosti za osvojitev naslova kot z vašim predhodnikom ter da v času vašega zatiskanja čutil na igrišču niste naredili vsega za olajšanje dela Olimpiji.
Oba veva, da je tako ter da z napadi na novinarje, za katere ste po svojem prepričanju očitno dobili pravico z velikim sredinim triumfom, tega ne boste spremenili. A če ste že ravno šli po tej poti in ste se dokazovanja obstoja svojih lastnih pogledov ter svoje lastne volje lotili na naših plečih, vam brez najmanjšega kančka užaljenosti ne želim ostati dolžan.
Predvsem zato, ker čutim in vem, da vam ne smem. Zaradi sebe, zaradi kolegov, zaradi integritete medijskega dela in zato, ker je tako preprosto prav. Je torej popolno nasprotje od tistega, kar je bil vaš izpad. Bil je, če sarkastične čestitke zdaj postaviva ob stran, nizkoten, nesramen, aroganten in paradoksalno v resnici še bolj strahopeten kot vaše »peglanje«, s katerim ste se trudili v zadnjem času, a vam je šlo od rok še slabše kot vašemu idolu.
Nihče vam ni hotel nič slabega, vsa vprašanja na tiskovni konferenci so bila legitimna, obnašanje novinarjev skrajno gosposko in spoštljivo, predvsem z zadnjima dvema besedama pa vaš nastop ni imel skupnega čisto nič.
Da je bila začetna enajsterica Maribora presenetljiva. To je (pravilno) ugotovil moj cenjeni kolega, želel vaš komentar in dobil osoren odgovor, da vaša udarna postava za vas ni bila presenetljiva. Ste želeli biti duhoviti? Haha. Ste želeli biti domiselni? Ah, dajte, no. Če kaj, potem ste ustrelili kozla, precej večjega od tistega, ki po novem krasi zunanjost koprskega stadiona.
Če bi v nas bilo tisto, kar bi moralo biti, in če bi za dobro slovenskega medijskega prostora kdaj šli tako daleč, kot gredo kolegi v tujini, bi vam na temo vašega (ne)presenečenja ob vaši začetni enajsterici hitro na srebrnem pladnju postregli z najboljšim mogočim razlogom za vašo zelo globoko zadrego.
Morda bi vas vprašali, ali vas vaša udarna postava potemtakem kdaj preseneti, če vas tokrat ni? So vam jo v tem primeru sporočili pravočasno, kdaj drugič pa ste jo zagledali šele na igrišču? Se zavedate pomena in absurdnosti svojih besed? Se zavedate sploh glede na sloves, ki se vas (upravičeno) drži in zaradi katerega tudi na vrhuncu prvega vijoličastega mandata nikoli niste bili posebej priljubljeni med navijači?
Med taistimi, s katerimi ste v sredo po tekmi dosegli nekakšno spravo. Da, jaz sem bil tisti, ki je ob vprašanju v zvezi s tem uporabil besedo »nekakšno«, na katero ste zalajali. In vztrajam pri njej, kajti igralci k navijačem niso odšli spontano, temveč po navodilih, ki so vam tako zelo dobro znana. Predvsem pa niso odšli vsi, če tega morda niste vedeli.
No, bolj verjetno je, da niste želeli vedeti, tako kot niste želeli vedeti, da so ti navijači, o katerih govoriva, pred tekmo napadli vašega kolega. Torej človeka, ki se skupaj z vami prebija skozi težak trenerski posel, služi trd trenerski kruh in ki bo, ko vam bodo v Ljudskem vrtu nekega dne pokazali vrata, z vami imel skupnega več kot ljudje, ki jih skušate braniti.
Ne boste več odgovarjali na vprašanja novinarju, ki vas je vljudno poprosil za komentar napada? Nikoli več? On pa v jok in na drevo. In vi? Mar se sploh zavedate, kako pri tem zvenite in kaj s tem sporočate? Verjetno ne. Če bi se zavedali, tega zagotovo ne bi naredili ali pa bi se pokesali še precej bolj kot celjski 19-letnik, čigar tresoče noge so vas iz pregovorne polite kure spremenile v našopirjenega petelina.
In če bi se zavedali pomena, sporočilnosti ter skrajno nastopaškega značaja svojih dejanj, bi vam bilo zelo žal tudi zaradi odziva na vprašanje novinarja Planet TV, ki je prav tako vljudno, spoštljivo in ponižno želel vedeti, ali je za klub, vajen osvajanja državnih naslovov, pokal zgolj tolažilna nagrada.
Kaj pa je narobe s tem vprašanjem? Po kateri izprijeni logiki vam daje pravico za nagnusno tikanje, štetje naših lovorik in groteskno otročje dvigovanje sebe nad kogarkoli od nas? Morda vas lahko razumem le, če imate s tolažilnimi nagradami kakšne resne težave, celo travme. Kdo ve, morda pa tako jemljete tudi svojo vrnitev v Maribor in vse, kar morate ob tem prenašati ...
