Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da gre za dobo v človeškem življenju od otroštva do zrelih let. No, pa smo spet tam. Kdaj napočijo zrela leta? Pri dvajsetih? Pri tridesetih?
Haris Vučkić bo avgusta praznoval 23. rojstni dan. Po svoje šele, hkrati pa tudi že. Kot človek šele dobro začenja odraslo življenje, kot nogometaš je v letih, ko bo moral upravičiti naziv, ki so mu ga nekoč nadeli. Ko je kot šestnajstletni fantič zapustil rodno grudo in se z velikimi očmi, polnimi sanjskih pričakovanj, podal na vetroven, deževen in z oblaki napolnjen sever Anglije, so vsi pisali o tem, da je Newcastle United v svoje vrste pripeljal izjemno nadarjenega, obetavnega nogometaša.
Šest let na Otoku ga je gotovo izklesalo v precej močnejšo osebo, kot bi bil, če bi najbolj občutljiva leta svoje mladosti preživel v varnem zavetju maminega krila in očetovih pleč, toda ali je hkrati tudi uresničil visoka nogometna pričakovanja? Resnica (naj se sliši še tako grdo) je takšna, da jih bolj ali manj ni. Pripravniška leta na St James' Parku so bila bržčas prijetna, zanimiva, polna raznoraznih prigod. In kar ni nepomembno, blagodejna za njegov bančni račun. Toda tega, kar je bistvo nogometa, ni bilo veliko. V črno-belem dresu je v sedmih sezonah zbral le 19 nastopov. Premalo, veliko premalo.
K sreči ima ne glede na to, da ni več otrok, še vedno dovolj časa. Ne preveč, a ravno dovolj. In hkrati se mu je pred dnevi ponudila pravzaprav idealna priložnost za to, da dokaže, česa se je dejansko naučil v vseh teh letih pri enem bolj kultnih angleških klubov. Odšel je na Škotsko, kjer se – roko na srce – ne igra ravno nogomet na ravni lige prvakov. Še zlasti v tamkajšnji drugi ligi, v kateri se dokazuje padli velikan Rangers.
V Glasgowu se trudijo, da bi se vrnili med elito, a dejstvo je, da so nekje med potepanjem po nižjih ligah izgubili ogromno ugleda in sija, s katerima so se kitili dolga desetletja. Danes na Ibroxu igra vse prej kot zvezdniška zasedba, tam se dokazuje povprečna ekipa, ki ima celo v drugi ligi težave s tekmeci. Na tekmah, ki jih igra, smo priča nogometu, ki je težko gledljiv. Ker je kvaliteta takšna, kakršna je. Že v prvi škotski ligi ni bog ve kakšna, kaj šele v drugi … Ampak vse to je voda na Vučkićev mlin.
Ne glede na vse je Rangers še vedno medijsko solidno pokrit klub, njegove tekme privabijo kar nekaj oči, ko nekdo blesti v modrem dresu, se glas o njem hitro razširi tudi zunaj Glasgowa. Če Vučkić ne želi ostati zgolj in samo nogometaš, ki je nekoč precej obetal, mora v teh šestih mesecih, ki so mu bili poklonjeni kot dar z neba, pokazati, kaj zares zna. Začetek je bil z njegovega vidika sanjski. Če bo takšno tudi nadaljevanje, bomo lažje zapisali: ta nadarjeni fantič je postal pravi nogometaš.
