Če bi zapisal kaj takšnega, bi bile to bogokletne besede. Njegova zgodovina priča, da je kakovosten strokovnjak, ki je bil uspešen pravzaprav povsod, kjer je služboval. Z Realom je recimo postavil rekord po osvojenih točkah v eni sezoni (98; kasneje ga je prehitel Jose Mourinho). Z Villarrealom se je prebil v polfinale lige prvakov, kar je bil za rumeno podmornico zgodovinski uspeh. Podvig mu je uspel tudi z Malago, s katero se je prebil v ligo prvakov, kar res ni bilo kar tako. Koliko trenerjev bi dalo levo roko za takšne uspehe …
Ne glede na vse pa si upam trditi, da dokler bo Čilenec sedel na klopi Manchester Cityja, slednji ne bo znal povsem izkoristiti svojega izjemnega potenciala. In da, upam si trditi tudi to, da je prav Pellegrini glavni krivec za poraz na prvi tekmi osmine finala lige prvakov z Barcelono. Ki je, tako ali tako njegov trn v peti. Ob omenjenem rekordu z Realom ni bil prvak prav zaradi Kataloncev …
Morda me bo demantiral že na povratni tekmi, morda bo tedaj City osupnil Camp Nou, dosegel dovolj visoko zmago za napredovanje in izločil tekmeca, ki ga je v zadnjem letu na treh obračunih trikrat premagal. Ampak mislim, da se to ne bo zgodilo. Zaradi Pellegrinija. Ki preprosto ni na ustrezni ravni.
Ne vem, morda bi lahko zanj rekli to, kar je v preteklosti zaznamovalo številne nogometaše, ki so blesteli v malih klubih, v velikih pa se nato preprosto niso znašli. Zdi se mi, da je premalo karizmatičen za ekipo takšnih zvezdnikov. Skoraj živčen postanem, ko ga opazujem, kako mirno stoji ob robu igrišča in zre nekam v daljavo, ko njegova ekipa izgublja morda ključno tekmo sezone. Kje so čustva, kje je kričanje, kje so kletvice? Preprosto nič.
Imam občutek, da bi tudi v primeru poraza v finalu lige prvakov s prejetim golom v zadnji sekundi obračuna ostal ledeno hladen. Saj to ni nujno slaba lastnost; v marsikaterem poklicu je zelo dobra. Ampak trener mora biti tudi energičen, mora se znati odzvati danemu trenutku primerno. Tudi to, da je kot največji uspeh torkove tekme izpostavil zgrešeno enajstmetrovko Lionela Messija, je "kar nekaj". Da o taktičnih zablodah ne govorim. Postavitev 4-4-2 s Fernandom in Jamesom Milnerjem na položaju centralnih vezistov bi glede na nasprotnika težko bila slabša. Katalonci so to seveda izkoristili in dobili to, kar so želeli.
City je angleško slavo že dosegel, bogati šejki sanjajo tudi evropsko. Toda dokler bodo vajeti ekipe zaupali trenerjem, kakršen je Pellegrini in kakršen je bil ne nazadnje njegov predhodnik Roberto Mancini, bodo ostali obsojeni na to, kar se jim dogaja.
Zvezdniki potrebujejo trenerja, ki bo v vseh pogledih nad njimi. Tako kot je Jose Mourinho nad vsemi pri Chelseaju. Pellegrini pa to, roko na srce, preprosto ni. Ob naslednjem dragem nakupu bo torej za vodilne pri Cityju bolje, če bodo raje kot na igralsko pogledali na trenersko tržnico.
