Vsakič, ko mi urednik na pleča naloži nalogo, naj strnem pričakovanja pred začetkom bojev v prvi slovenski nogometni ligi – najsi bo to poleti pred novo sezono najsi bo to pozimi pred začetkom spomladanskega dela –, se počutim kot majhen otrok, ki ves čas vztrajno piše pisma Božičku, a pod jelko nikdar ne dobi tega, kar si je zaželel. Kot otrok, ki si vsako leto želi skiro z vzmetenjem, a namesto tega v paketu vedno najde nekaj drugega: pulover, knjigo, škatlo legokock, žogo, miselno igro. Saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, toda – želja je bila drugačna.
Nekako takšen epilog so imeli moji pogledi, ki so bili v zadnjih letih napisani na temo osebnih pričakovanj, povezanih z dogajanjem v nogometnem državnem prvenstvu. In sploh ni skrivnost, kaj sem si želel: vsakič znova sem poudaril predvsem to, da bi dal kraljestvo za razburljivost. Da bi lahko vse do zadnjega kroga opazovali neizmerno razburljiv dvoboj ali kar troboj za naslov prvaka. Da prvaka ne bi okronali že sredi aprila (ali bognedaj že prej), pač pa po odigranih zadnjih devetdesetih minutah sezone. Toda kot rečeno, moja velika želja je v zadnjem času vsakič znova naletela na gluha ušesa. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem maja, torej v zaključnem mesecu vsake slovenske nogometne sezone, čutil vsaj malo večjo mero razburljivosti.
No, lažem: dejansko pomnim. Kako bi lahko pozabil sezono 2003/04, ko so imeli v zadnjem krogu kar trije klubi možnost za naslov prvaka. Gorica, Olimpija in Maribor, vsi so držali pesti, proseče pogledovali med oblake in bili prepričani, da bo boginja Fortuna nagradila prav njih. V najboljšem položaju je bil sicer Maribor, a kaj ko so vijoličasti v peklenskem vzdušju Fazanerije klecnili, izgubili in »kanto« potisnili v roke Gorici, medtem ko Olimpiji ni pomagalo niti to, da je razbila Primorje. Ali pa zaključek sezone 2000/01, ko je Bežigrad pokal po šivih. Razumljivo, derbi zadnjega kroga med Olimpijo in Mariborom je bil praktično finale prvenstva. Če bi zmaji zmagali, bi bili prvaki, Štajercem je zadostoval že remi. Vzdušje je bilo izjemno, navijači glasni kot le redkokdaj, epilog pa dramatičen: Maribor je povedel z golom Barnabasa Sztipanovicsa, Sebastjan Cimerotič je izenačil deset minut pred koncem in sledila je končnica za infarkt. Olimpija je nizala napade za najpomembnejši gol v sezoni, a bila neuspešna. In sledilo je eno najglasnejših štajerskih rajanj v prestolnici. Zadnje sezone pa … Hja, živi dolgčas! Leta 2012 je bilo med prvim in drugim celo 20 točk razlike!
Moja želja se morda še dolgo ne bo uresničila, toda ne bom obupal. In spet jo bom ponovil: sanjam o izenačeni bitki med tremi, morda celo štirimi klubi vse do zadnjih krogov, nato pa – obračun pri O.K. Corralu! Poln Ljudski vrt na tekmi s Koprom, lepo zapolnjene Stožice na obračunu med Olimpijo in Domžalami ter invazija navijačev Celja v bližnje Velenje. Pa naj zmaga boljši. V tem primeru bi zagotovo tudi celoten slovenski nogomet.
