zahi hawass Svet24.si

Resnični Indiana Jones

david cameron, kijev Svet24.si

Britanski zunanji minister z izjavo prestopil ...

matjaz kovacic bobo Necenzurirano

Ne Ljubljana. Da je Maribor izgubil banko, so ...

hisa tomc LJ-pl007 Reporter.si

To so hiše, ki jih evropski poslanci Zver, Tomc ...

mbappe Ekipa24.si

"Tako hitro kot teče Mbappe, sem jaz tekel v ...

Resno? Je on tisti, zaradi katerega bo planet uničen? Odkrito.si

Nas bo Elon Musk pokončal?

doncic Ekipa24.si

Dallas slavi! Luka Dončić in druščina ...

Jurij Završnik
Jurij Završnik
0 12.02.2019 20:52:53

Tesnoba zmagovanja

Jurij Kodrun
V svoji novinarski karieri sem spoznal kar nekaj vrhunskih športnikov. S svetovnimi prvaki in olimpijskimi zmagovalci sem sedel na kavi in z njimi spil tudi kakšno pivo.

Različni ljudje, različni pogledi na šport, različni športi, različna življenja ... Tudi v smučanju sem spoznal nekaj izjemnih ljudi, nekaj izjemnih športnic in športnikov – Ingemarja Stenmarka, Didierja Cucha, Marcela Hirscherja, Tino Maze, Lindsey Vonn, Sofio Goggio, Mikaelo Shiffrin, Ilko Štuhec ... Vsak ima svoj pogled na ta zelo naporen šport, ki ti vsaj desetletje življenja s slamico srka življenjsko energijo iz vsake celice tvojega telesa. Ko se takole v kakšnem zimskem penzionu visoko v avstrijskih Alpah srečaš in pogovarjaš z njimi, dobiš občutek, da je vse strah. V resnici se mi zdi, da je vse te vrhunske športnike in športnice v resnici globoko v sebi strah tega – da bi bili drugi. Ves čas je okoli njih ovita tesnoba, kot nekakšna nevidna pajčevina. Nikoli nisem prišel povsem do dna psihologiji zmagovalca. Zakaj? Ker sam nikoli nisem bil vrhunski športnik in ker sam nikoli nisem čutil tekmovalnega adrenalina, ki te kot opij zasužnji za vse večne čase. Tudi zato so mnogi zmagovalci po karieri povsem izgubljeni. Ker jim je nekdo vzel »drogo«, od katere so bili toliko časa odvisni. Največ časa sem imel na voljo za spoznavanje mentalitete Korošice iz Črne, ki je hotela iz ozke doline stopiti ven, se obrniti okoli sebe in na vseh štirih straneh sveta uživati v sončnem zahodu. Bila je (za danes ne vem) mogočna skala granita, ki jo je moral nekdo izklesati, da jo je potem res našlo sonce. Videl sem jo, razumel, a ne povsem sprejel. Zakaj? Ker nisem iz takšnega testa kot ona.

V nedeljo sem gledal Ilko, ko se je pojavila na startu smuka. Prek zaslona sem okoli nje videl tisto meglico hrepenenja po zmagi. Tistega neskončnega hrepenenja, ki preseže vsako željo, ki preseže vsak motiv. Tako hrepenenje občutiš fizično. Občutiš ga kot tesnobo, kot metuljčke v želodcu in ... Ko je Ilka odločno zasadila palice v švedski sneg, ko se je pognala po olimpijski progi v Åreju, se je hrepenenje razblinilo. Adrenalin je pognal kri po žilah, v Ilki je izbruhnil vulkan, ki ga je z nezavednim umom uspela nadzorovati. Sledila je skorajšnja popolnost umetnosti smuka na tej progi (popolne popolnosti tako ali tako ni). In potem – cilj. Nič več tesnobe, nič več strahu ... Pajčevinasta koprena se je med vožnjo razkadila in Ilka je lahko samo še jokala. To je to. Dovolj metaforike? Malce moram še. Še enkrat si oglejte vožnjo Ilke Štuhec in utišajte zvok. Na največjo mogočo glasnost med vožnjo poslušajte izjemen komad Pink Floydov – Shine On You Crazy Diamond. Malce je sicer predolg, zato ga začutite od druge minute posnetka naprej in ga prekinite, ko pride Ilka v cilj, nato pa hitro preklopite na Metallico in Nothing Else Matters. Tega poslušajte do konca. Zanimiva izkušnja. Preplet vse lepote športa, umetnosti, hrepenenja ...

Članki iz rubrike