Pomanjkanje higiene, morale, kulture, odgovornosti do sočloveka, najbrž vsakega po malem, kar pa ni pomembno. Vse razburjanje namreč ne zaleže kaj prida, pred teboj so drugi pač srali, tebi pa ne ostane nič drugega, kot da v roke vzameš metlico in s precejšnjo muko ter še večjim gnusom pospraviš za predhodnikom.
Kakšni občutki so prevevali direktorja celjskega rokometnega kluba, ko je konec preteklega tedna na mizo dobil pravnomočno sodbo v imenu ljudstva, po kateri mora RK Celje PL Urošu Zormanu plačati približno 130 tisoč evrov, kakšen evro gor ali dol, ne vem. Morda na las podobni tistim, preden se lotiš praskanja sranja s školjke, ki so jo pred tabo onečedili drugi.
S sodelavci bo moral delati pokoro za grehe in predrznost nekoga drugega. Račun za podpisovanje z realnostjo povsem skreganih pogodb, za nespretno, na horuk izpeljane ločitve in za vehementno zavrnitev poravnave, ko bi plačali bistveno manj, kot bodo morali zdaj, je dokončno izstavljen. Sto trideset tisočakov, kakšen evro gor ali dol, morda na obroke, če bo Zorman pri volji.
In ker v bolj kot ne prazni blagajni denarja za kakšen Mr. Músculo, ki bi v hipu odstranil vse težave, ni, vodilnim ne bo preostalo prav dosti drugega kot drgnjenje z metlico. A bolj kot sicer mukotrpno praskanje takšnega ali drugačnega blata v oči bode in boli v prvi vrsti nekaj drugega. Le redkokdaj, da ne rečem nikoli, dejanske "krivce" ujamejo s spuščenimi hlačami, z umazano zadnjico in jim potem naložijo nekaj krepkih po taisti zadnjici. Tiste, ki so ponečedili školjko. Ljudi, ki so igralcem ponujali in podpisovali za slovenske razmere ter (pred)recesijske čase povsem nestvarne pogodbe, ga srali in srali, ob tem pa zafurali vse, kar se je zafurati dalo. Potem pa lepo dvignili roke in odkorakali novim izzivom naproti. Brez sramu, brez posledic, včasih še pokončne glave, rekoč, da se jim godi krivica.
Spomin se mi denimo sem in tja vrne dve leti v preteklost, ko je koprski Cimos ležal na parah in ko je bil nekaj mesecev pozneje s salvo ali dvema ter pogrebnim govorom ali dvema pospremljen na smetišče zgodovine. Od takrat se je zgodilo bore malo. Bolje rečeno nič. Nihče ni odgovarjal, nihče ni bil poklican na zagovor, eden od vidnejših akterjev koprske zgodbe se je denimo kaj hitro umaknil v varno zavetje bolniškega staža, spet drugi je dobil dobro plačano direktorsko službo na – da, ironija – slabi banki. Za nagrado, za dobro opravljeno delo. Made in Slovenia (Narejeno v Sloveniji). Medtem pa drugi z metlico v roki drgnejo in drgnejo.
Idealist v meni pravi, da bo morda nekoč vendarle drugače, da bodo podobni primerki morali odgovarjati za svoja dejanja in da za njih potem ne bo več mesta v športu. Realist pa ...
