Jaz malo večje glave in on malo krajših nog, dva atipična dolgoprogaša, a z dovolj veliko mero vztrajnosti, da sva bila v ne ravno strašni konkurenci v najboljšem primeru dvajsetih pobov na čelu kolone. In tam kakšnih trideset metrov pred ciljem sva si s Picetom, ki je resnici na ljubo tiste kratke noge znal res dobro vrteti, podala roke in družno prečkala ciljno črto. Niti ne vem, zakaj, a zdelo se nama je fino, fair, pa čeprav za to besedo v tistih otroških letih sploh še slišala nisva. Spontano, ker sva skupaj gulila šolske klopi, ker sva bila navsezadnje dobra prijatelja in se nama ni zdelo prav, da bi se zdaj po nekaj kilometrih složnega dirkanja udarila še med sabo.
Bil je to eden svetlejših trenutkov v moji vse prej kot nepozabni tekaški karieri, ne le zaradi diplome in prvega mesta, ampak tudi ali predvsem načina. Nekaterim je bila najina gesta všeč, večini je bilo popolnoma vseeno, našla pa se je tudi zadrta učiteljica oziroma tovarišica, kot smo jim rekli v tistih časih, ter vztrajala, da red mora biti in da eden mora biti prvi, eden pa drugi. Ker pravila so pravila. A na koncu je vendarle prevladal razum, tako sem gledal takrat in tako gledam danes, tovarišica se je s kislim obrazom nejevoljno umaknila nekam v ozadje, midva s Picetom pa sva šla na kokakolo.
Zanimivo, kaj vse ti ostane v spominu. Dogodki, malenkosti, za katere si mislil, da so že zdavnaj ušli iz spomina iz spomina, a prav tisti zoprni obraz tovarišice sem imel v torek popoldne znova pred očmi, ko je do mene prišla informacija, da so dvojico Avstralcev kaznovali z dvema minutama pribitka. Ker je prvi ravnal instinktivno in solidarno, džentelmensko, v duhu fair playa, želel pomagati rojaku in prijatelju. Ker ni želel, da bi rojak in prijatelj na tak način izgubil dirko, mu je ponudil roko oziroma v tem primeru kolo. Tu imaš, "mate", kot prijatelju rečejo tam spodaj. A učiteljica v podobi organizatorja dirke je rekla ne, red mora biti, pravila pa so pravila.
V športu dodobra omadeževanega ugleda, ki ga preganjajo sence iz preteklosti in kjer je bilo goljufanje vrsto let del železnega repertoarja, bi bila lahko to ena pozitivnih zgodb, zgodba o prijateljstvu in žrtvovanju, a policija se je odločila, da trenira strogost. Privrženci teorij zarot pravijo, da tudi zaradi domačega matadorja Fabia Aruja, ki se je tako bržkone znebil enega od večjih konkurentov v boju za rožnato majico, a v to, v "wheelgate", kot se je prijelo ime afere, se ne bom spuščal. To je bilo plemenito dejanje, ki pa – kot vse kaže – nima več prostora v svetu profesionalnega športa, UCI pa bi se morala ob tem še enkrat zazreti v ogledalo. Ko so pred tedni na dirki Pariz–Roubaix številni kolesarji skakali čez železniško zapornico, je denimo zamižala na obe očesi.
V torek zvečer sem kot že ničkolikokrat listal sem in tja po knjigi z največjimi govori v zgodovini človeštva. Pogled se mi je ustavil na enem najkrajših in hkrati najznamenitejših (od)govorov. Bilo je pred več kot sedemdesetimi leti, ko je med ardensko ofenzivo zavezniški častnik Anthony McAuliffe na nemški poziv za predajo odgovoril z eno samo samcato besedo: "Nuts!" Noro!Noro!
