Če bi takšno izhodišče pred končnico sezone pripisali katerikoli drugi ekipi na sončni strani Alp, bi ji namenjali hvalospeve in govorili o izjemnih dosežkih, za vijoličaste to pač ne velja. V kakšnih drugačnih okoliščinah bi tudi njih gotovo obsipavali s pohvalami, v nastalih razmerah nikakor ne. Ker za komplimente preprosto ni razlogov, za kritike pač. Če hočete, za ostre kritike. Niti najmanjšega dvoma ni o tem, da podoba, ki jo varovanci Anteja Šimundže kažejo že nekaj časa, ni na ravni dvanajstkratnih prvakov. Ni na ravni ugleda kluba iz Ljudskega vrta.
O tem smo se v sobotnem večeru vnovič prepričali na velenjskem stadionu Ob jezeru in dobili potrditev, da tudi domači pokalni poraz kljub premešani zasedbi najbrž ni bil naključen. Prav tako kot pretekli dosežki, Maribor je na zadnjih šestih preizkušnjah zmagal le enkrat. Prepričljivo je slavil na Bonifiki, vendar ob tem ni nepomembno, da so bili Koprčani z mislimi tudi nekje drugje in so se zaradi prihajajoče tekme leta moštvu iz štajerske prestolnice postavili po robu brez nekaterih udarnih mož.
V Ljudskem vrtu vsaj navzven ne zganjajo panike in, zavedajoč se, da imajo še naprej vse v svojih rokah, da o svoji usodi odločajo sami, ohranjajo mirno kri. A slepijo se gotovo ne. Ne morejo se, ker je neizpodbitno dejstvo, da ekipa igra slabo. Da je zašla v krizo, ki je pod Kalvarijo prižgala vsaj nekaj luči za alarm.
Vsekakor obstajajo tudi objektivne okoliščine, da rezultati in igre niso takšni, kot bi si v mestu ob Dravi želeli. Številne odsotnosti igralcev vplivajo na kakovost izvedbe na igrišču, toda niti po naključju ne smejo biti opravičilo za anemičnost, ki se je naselila v zasedbo vijoličastih. Navijači bi slabše predstave lažje opravičili, če ne bi imeli pripomb na pristop svojih ljubljencev, a tudi teh je več kot dovolj. Marcos Tavares in soigralci ne kažejo odločnosti, ki je za uspehe nujno potrebna, prav tako kot ne prave lakote po zmagah. To navsezadnje razkriva tudi govorica teles. Včasih se je nemogoče znebiti občutka, da Mariborčani menijo, da se je dovolj le pojaviti na igrišču in da bo prišla zmaga sama od sebe. Da je samoumevna.
To bi lahko označili tudi kot bahavost, prav tako kot posamezne poteze med igro, kar je bržčas še vedno posledica lige prvakov. A evropski blišč je preteklost, od katere se ne da živeti, stvarnost je veliko bolj kruta. In morala bi prisiliti vijoličaste, da se vrnejo k vrednotam, zaradi katerih so v preteklih letih dosegali vse uspehe, ter k miselnosti, ki jih je odlikovala. Še pred tem, kot pravi Ante Šimundža, ki prav tako mora sprejeti svoj del odgovornosti za nastali položaj, pa se bo treba pogledati v ogledalo. Ter se iskreno pogovoriti, razčistiti morebitne nesporazume. In znova okrepiti zaupanje med igralci in trenerjem, ki se je medtem nekje izgubilo.
