Leta 2012 je na SP v poletih v Vikersundu Roberta Kranjca popeljal do naslova svetovnega prvaka, ekipo pa do bronastega odličja. Leto pozneje se je na SP v Predazzu Peter Prevc veselil brona na srednji in srebra na večji napravi, lani na OI v Sočiju je bil njegov učinek ravno obraten, nato se je okitil še z bronom na SP v poletih v Harrachovu. Letošnja tekma na srednji skakalnici v Falunu je bila tako prva posamična v Janusovem mandatu, na kateri so, ko gre za SP ali OI, naši orli ostali praznih rok.
Vzrokov, zakaj se je to zgodilo, je zagotovo več. Čeprav Janus tega ne priznava kot napako, poteza, da so Slovenci v Falun dopotovali šele v četrtek tik pred večernim treningom, ki je nato skoraj v celoti odpadel, zagotovo ni bila dobra. Ne le, da se je po le enem skoku moral odločiti, kdo od skakalcev si bo moral tekmo ogledati kot gledalec, zmanjkalo je tudi časa za prilagoditev na ekstremno majhno napravo. Trening na skakalnici v Kranju, kjer se lahko skače 20 metrov dlje in kjer sta miza in radij precej drugačna, vsekakor ni bil enakovredna alternativa. To se je videlo tudi pri našem prvem adutu Prevcu, ki je s skakalnico dokončno postal na ti šele na tekmi mešanih ekip.
Kar zadeva mladeniča iz Dolenje vasi, je tudi sam priznal, da je v finalni seriji hotel preveč in skušal izsiliti rezultat. To je dan prej poskušala tudi Špela Rogelj, skoki pa so šport, kjer so odločilni občutki in kjer se na silo ne da storiti ničesar. Malce zaskrbljujoče je, da se je Petru to po Vikersundu primerilo že drugič zapored, saj mu takšne stvari niso v navadi. Na srečo je vsaj zadnji dan vendarle spet našel boljše občutke, po katerih gre lahko, kot pravi tudi sam, mirnih misli na večjo skakalnico. Dodatno si samozavest lahko gradi tudi na uspešni lanski generalki na skakalnici, kjer je osvojil drugo mesto in ki jo v nasprotju z manjšo napravo tudi že dobro pozna.
Kakorkoli že, panike po enem slabem nastopu (tekma mešanih ekip je zgodba zase) še ne gre zganjati. Popravni izpit bo že v četrtek, ko je, vsaj kar zadeva Prevca, možnost napada na kolajno povsem realna in celo pričakovana. Najbolj pomembno je, da mu kljub dvema spodrsljajema forma ni padla toliko, da se ne bi mogel potegovati vsaj za odličje, če že ne za zmago. Do zdaj se je znal pobrati že iz marsikatere kočljive situacije in ni razloga, da se ne bi tudi iz te. Ostala trojka, katerakoli že bo, pa si lahko z dobrim nastopom predvsem dvigne samozaupanje pred sobotno ekipno tekmo.
