Slovenija se je na domačih tleh prvič in do danes zadnjič prebila v finale evropskega prvenstva, Celje se je nekaj mesecev pozneje prvič in do danes zadnjič povzpelo na klubski Mont Blanc, okostje tiste celjske ekipe pa je bila zunanja linija v sestavi Sergej Rutenka, Uroš Zorman in Renato Vugrinec.
Enajst let pozneje vsi trije še vedno vztrajajo na igrišču, še več, vsi trije sodelujejo tudi na prvenstvu v Katarju. Uroš Zorman je še vedno "capo di banda", kapetan slovenske izbrane vrste, Renato Vugrinec se je včeraj v dresu makedonske reprezentance po dvanajstih letih vrnil na SP, Sergej Rutenka pa se je po nekajletni pustolovščini v dresu s slovenskim grbom že pred leti odločil znova zaigrati za domovino Belorusijo.
In z vrnitvijo izgubljenega sina se je začel vzpon tamkajšnjega rokometa, po letih stagnacije ter odsotnosti z velikih tekmovanj je zavel nov veter in SP v Katarju je že tretje prvenstvo v nizu. Dosežek, s katerim se denimo ne more pohvaliti niti Slovenija.
Po neslavnem koncu Dinama iz Minska, o katerem bi veliko seveda vedeli povedati tudi Denić, Bombač, Mačkovšek, Bundalo in Miklavčič, beloruski rokomet danes predstavlja Brest Meškov, ki igra v ligi SEHA in ligi prvakov in za katerim stoji ruski energetski gigant Gazprom.
V proračunski malhi je pet milijonov in še nekaj drobiža, kar je na mejo s Poljsko privabilo zanimivo druščino, med drugim dres Meškova nosita tudi David Špiler in Simon Razgor. In če Razgorja ni na prvenstvu, pa je tu iz Meškova sedmerica beloruskih reprezentantov ter seveda Špiler. "Res bo na nasprotni strani kar precej klubskih tovarišev. Malce bo sicer nenavadno igrati proti lastnemu klubu, a danes zagotovo ne bomo ne tovariši ne soigralci," pravi Špiler, ki seveda, tako kot vsi, pričakuje povsem drugačno tekmo, kot je bila včerajšnja. "Težek nasprotnik, zagotovo povsem drugačna tekma kot danes, vseh šestdeset minut bomo morali igrati zbrano, kot smo danes v drugem polčasu. Povsem drugačna tekma, z drugim ritmom, drugim nabojem. Lepša tekma."
Po skromnem izkupičku na prijateljskih tekmah so Belorusi včeraj pokazali precej lepši obraz, dobro in dolgo so se kosali z aktualnimi prvaki Španci, pa čeprav so že v 18. minuti ostali brez prvega – in edinega – zvezdnika Sergeja Rutenke.
Slednji je namreč z po mnenju Belorusov absolutno prestrogo dosojenim neposrednim rdečim kartonom pristal na tribuni, brez njega pa so bile seveda možnosti za presenečenje neprimerno manjše, če ne kar nične. Pa čeprav so še deset minut pred koncem zaostajali vsega gol in čeprav Belorusija že dolgo ni več samo Rutenka. A prav v končnici bi vsa njegova kakovost prišla še najbolj do izraza.
"Težko bi izpostavil še kakšnega posameznika oziroma dejavnik poleg Sergeja, morda obrambo. V napadu ena na ena oni težko rešujejo situacije, razen seveda Sergeja, ostali vsi bolj kot ne čakajo te njegove žoge, ki pa jih res lepo deli dalje. Posameznike v taki ekipi je nehvaležno izpostavljati, daleč največje ime je Sergej, ostali pa so kolektiv, ki stavi na igro v obrambi. Dobra obramba in potem počasen napad, ki spominja na neke vrste šah," o beloruski igri pravi Špiler.
Slednji je bil zraven tudi ob največjem spodrsljaju v obdobju Borisa Denića, ko je bila na nasprotni strani seveda prav Belorusija. So ekipe, reprezentance, ki ti ne ležijo, in ena takšnih je za Slovenijo zagotovo reprezentanca zadnje evropske diktature. Neke vrste črna mačka.
Slovenija in Belorusija sta na splošno v zadnjih letih pogosti tekmici, Slovenci se radi spominjamo tistega dvoboja iz Zaragoze (27:26), medtem ko bi tistega iz Stožic najraje zbrisali iz kolektivnega spomina (33:35). In če zraven navržemo še nedoločen rezultat iz Minska, potem postane jasno, da gre za dve izenačeni ekipi, v dvoboju katerih odločata ena ali dve žogi. "Zagotovo so močna ekipa, vredna vsega spoštovanja. Mi smo v Stožicah že pred tekmo slavili uvrstitev na EP, a so nam prekrižali načrte, in to lahko jemljemo kot opozorilo. Nikakor pa ne smemo iskati maščevanja na današnji tekmi, vsako maščevanje se zna kaj hitro obrniti proti tebi."
Na neki način se prvenstvo za Slovence zares začenja šele danes, zanimivo pa bo videti, kako bodo Slovenci preklopili od eksotov k resni ekipi. "Mislim, da je bil za nas danes bolj neugoden preskok s težkih nasprotnikov na, kot vi pravite, eksote. Mi smo navajeni na težkokategornike, tako da komaj čakamo Beloruse."
