Kako ste videli igre Slovencev (pogovor pred tekmo z ZDA, op. p.)?
Zdi se mi, da so zelo presenetili. Mogoče smo imeli malo drugačna pričakovanja, da bo težje, pa so zelo prepričljivo prišli naprej. Res je, da morda skupina ni bila najtežja, a s pomlajeno ekipo so odigrali dobro. Škoda je, da niso uspeli priti naprej kot prvi, ker bi se potem pokazal pravi obraz, koliko so zares dobri. Tekma z ZDA najbrž ni pravo merilo. Ko potegnemo črto, z uvrstitvijo v četrtfinale ne moremo nikomur ničesar očitati. Za našo košarko je še vedno svojevrsten fenomen, da smo med osmimi na svetu. Zame je to zelo pozitivno.
Kako je za vas spremljati tekmovanje le v vlogi gledalca?
Bolje, kot sem si predstavljal. Mislil sem, da bom bolj vpet in me bo bolj potegnilo. Res je, da imam svoje obveznosti, zato tudi nisem toliko spremljal prvenstva, a zadnjič, ko sem šel gledat tekmo, me ni mikalo, da bi šel na igrišče. Če bi to čutil, bi vedel, da bi bil še rad zraven, pa želja res ni bila več prisotna.
S klubom se že pripravljate na novo sezono. Kako poteka vse skupaj?
V redu, opažam le, da starejši ko sem, več časa potrebujem, da spet pridem v tekmovalni ritem in formo. Vsako leto potrebujem več časa, sem kot 'dizelaš'. Je pa v redu, nimam večjih težav. V klubu so zelo razumevajoči, vedo, da so odločilne tekme maja in junija naslednje leto, zato ne vršijo pritiska, kot kje drugje, ko moraš biti že danes v top formi. Ekipno formo stopnjujemo postopoma.
Erazem Lorbek ni več vaš soigralec.
Vse je bilo zelo na hitro narejeno glede odhoda, sicer pa je bilo to že dolgo časa pričakovano, na žalost. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo odšel. Škoda. Tudi klubu je bilo na neki način žal, da so se morali na tak način raziti. Vedeli so, da Erazem tudi to sezono najbrž ne bo prav optimalen in pomemben dejavnik. Lani so ga čakali pol sezone in niso bili pripravljeni spet na to. Ni jim bilo lahko, ne direktorju ne trenerju, nam igralcem še posebej. Ko je Erazem prišel povedat, da gre, je bilo kar malo hudo, saj so ga imeli v klubu zelo radi in ga zelo spoštujejo. V takem velikem klubu ne pozabijo, kaj je kakšen igralec prispeval. Ne glede na to, da je odšel predčasno, bo v Barceloni vedno zapisan z zlatimi črkami.
Kakšen je košarkarski utrip Barcelone v času prvenstva?
Po pričakovanjih. Še vedno je ogromno ljudi, ki vsak dan hodijo gledat Camp Nou, to se ni nič spremenilo. Nogomet je številka ena. Po mestu v turističnih območjih vidiš navijače, Slovence, Litovce, Turke. Da pa bi čutil velik košarkarski utrip, ne morem reči. Mesto je pač tako veliko, da je ogromno različnih stvari in se preprosto vse porazgubi. Niti najmanj me ne preseneča, da Španija ne igra v Barceloni, kajti dokler ne živiš tu, se morda niti ne zavedaš, kako so ločeni, kakšne so razlike. Na tekmah bi utegnil biti problem, ljudje bi gotovo hodili nanje s katalonskimi zastavami, želeli bi peti njihovo himno in tu bi lahko bilo neprijetno. Tako je bilo že leta 1997, zdaj pa je še huje, sploh ker se bliža novembrski referendum. To, da Španija igra v Madridu, je bila povsem politična odločitev.
Ja Barcelona več kot klub, kot pravi njen slogan?
Na začetku niti nisem dobro vedel, kaj so želeli povedati. Mislil sem si, dobro, bolj poznan klub, slogan pač. Ko sem bil dlje tu, pa sem videl, kaj pomeni. Zanje je to reprezentanca. Katalonija nima svoje reprezentance, v športu se ne morejo pokazati z izbrano vrsto, zato je to zanje Barcelona. Ko enkrat oblečeš njen dres, se morda prvi teden ali mesec še ne zavedaš, potem pa ti postane jasno, kaj ljudem to pomeni, s kakšnim ponosom hodijo na tekme, te spremljajo, te imajo za svojega. To je drugače, kot recimo pri navijačih Olympiacosa, Panathinaikosa, Reala, ki bi prav tako 'ubijali' za klub. Tu je drugačen prizvok zaradi zgodovine, politike, ki je vpletena.
"Nogometaši so zelo izolirani, pa saj niti nimam posebne želje, da bi se fotografiral z Messijem, čeprav zdaj navijam za Barcelono. Bilo bi zanimivo, če bi prišel sem igrat kakšen Slovenec, da bi se povezala, ker me zanima dosti stvari, kako trenirajo, potujejo, kako je vse skupaj videti."
Imate stike z nogometaši, ste se že fotografirali z Messijem?
Ne, nimamo stikov, razen tega, da hodijo na naše tekme in mi na njihove. Oni imajo svoj urnik, mi svojega, znotraj kluba sta nogomet in košarka zelo ločena. Nogometaši so zelo izolirani, pa saj niti nimam posebne želje, da bi se fotografiral z Messijem, čeprav zdaj navijam za Barcelono. Bilo bi zanimivo, če bi prišel sem igrat kakšen Slovenec, da bi se povezala, ker me zanima dosti stvari, kako trenirajo, potujejo, kako je vse skupaj videti. Bil sem na nekaj tekmah in je bilo zelo dobro. Prej nisem gledal nogometa v živo, nazadnje sem bil na tekmi v Mariboru, ko je igral z madridskim Atleticom sredi devetdesetih. V prejšnji sezoni sem bil na približno treh tekmah, letos pa bom šel kar vsakič, ko bo možnost.
Kdo bo svetovni prvak?
V odstotkih dajem več možnosti Špancem, 51:49, njih vidim kot zmagovalce, če se le ne bodo zlomili pod pritiskom. Američani pravega testa do zdaj še niso imeli, Španci pa so bili dominantni v primerjavi z vsemi. Imajo neverjetno centrsko linijo, igrajo zelo povezano, vidi se, da so uigrani, kar je normalno, ta generacija je skupaj več kot deset let, Američani pa so zbrani prvič letos. Igrajo tudi doma, vprašanje je le, ali bodo uspeli zdržati pritisk. Kolikor se pogovarjam s Španci, se sami že vidijo kot zmagovalci, kot najboljši. To bi lahko bil minus, a glede na to, da gre za izkušene, kakovostne igralce, mislim, da imajo realne možnosti za naslov.
Kaj pravite na to, da je Luka Dončić zaigral za prvo ekipo Reala?
Moram priznati, da ga še nisem videl igrati, sem pa o njem že slišal veliko lepega, a od ljudi iz Slovenije, ne tukaj v Španiji. Zdi se mi odlična stvar. Barcelona in Real v svoje vrste privabljata veliko fantov iz nekdanje Jugoslavije. V B-ekipi Barcelone je šest takih. Če je Luka eden od boljših, je to super. A z njim se na igrišču najbrž ne bova srečala.
Misli že uhajajo proti koncu kariere?
Vse bolj, čeprav konkretno še ne. Po tej sezoni se bom lažje odločil, koliko še, mislim pa, da sezono, dve. Ko sem bil te dni povabljen v hotel, kjer so Američani, in se srečal z ljudmi, ki jih poznam iz lige NBA, mi je Donnie Nelson, direktor Dallasa, dejal, naj igram, dokler me nekdo ne zvleče z igrišča. Še vsakemu, ki ga pozna in je prehitro končal, je bilo žal. Po eni strani bi rad imel zadnjo sezono in nehal na vrhuncu, a mi tudi nekateri drugi nekdanji igralci svetujejo, naj ne naredim tega, ker bom že po mesecu ali dveh pogrešal igrišče. Pred dnevi sem govoril z Igorjem Rakočevićem. Dejal mi je, naj samo ne neham, da je to groza. Ko bom enkrat odigral zadnjo tekmo, se ne mislim več vrniti na parket v kakšni veteranski ligi ali kaj podobnega. Ko bom zadnjič vrgel na koš, bo konec. Ne razmišljam, da bi leto ali dve igral še doma. Če bom, bom igral na tej ravni v enem najboljših klubov. Ne želim pa iti na nižjo raven in tam vztrajati. Naprej me namreč ženejo motivi, na nižji ravni ga ne bi imel in ne vem, ali bi užival.
