Do jutri bi vam lahko našteval vse pripetljaje, ki so se mi zgodili zaradi slabe orientacije, najbizarnejši pa verjetno še vedno ostaja tisti iz mojega prvega tedna bivanja v Ljubljani, ko mi je prijateljica dala precej preprosta navodila: hodi po Dunajski cesti proti centru, nato prečkaj cesto in naredi še nekaj korakov po Slovenski, pa se boš zaletel vame, sam pa sem se po bogsigavedi katerem ključu znašel blizu Tivolija; nato sem jo poklical in ji predlagal, da bo precej lažje, če ona pride do mene.
Verjetno si lahko predstavljate, kako zelo vesel sem bil, ko sem prvič spoznal tisto »čudo tehnike«, navigacijo, ob kateri sem bil odrešen svojih muk, in verjetno mi ni treba posebej poudarjati, kako me je osrečilo dejstvo, da je ta vključena tudi v našega fantastičnega Volkswagnovega sopotnika. Skupaj s kolegom jo seveda vsak dan uporabljava za vožnjo po francoskih ulicah, a kaj ko težave zame nastopijo, ko avtomobil parkiram in se naprej odpravim peš. Čeprav sem v zadnjih mesecih bojda vidno napredoval pri določanju poti in lociranju točke, na kateri sem trenutno, sem se v Franciji vnovič znašel v zagati. Tokrat bolj zaradi svoje naivnosti kot česarkoli drugega.
Po kratkem sprehodu po božansko lepem gradu Chateau de Chantilly in še bolj božanskih vrtovih, ki ga obdajajo, sem se odpravil malce raziskat idilično okolje, ki so si ga Angleži izbrali za svojo bazo, ko sem naletel na angleške reprezentante, ki so se z avtobusom vračali z dopoldanskega treninga. Zdelo se mi je malce čudno, da so se na trening odpravili z avtobusom, še posebej ker sem slišal, da imajo vadbeni center izjemno blizu. Ko mi je angleški fotograf potrdil, da so se tako odločili predvsem zaradi varnostnih razlogov in da je igrišče zares »le za ovinkom, maksimalno pet minut hoje«, sem kajpak odšel preverit, kakšne pogoje za vadbo imajo Angleži.
Jasno, ker je bila pot do trening centra baje krajša kot pot do mesta, kjer sem parkiral, se mi je edina logična odločitev zdela, da se do tja sprehodim. Napaka! Do angleškega trening centra je bilo res pet minut hoje, toda ne za navadnega smrtnika. V tem času bi do tja prišel verjetno le stripovski superjunak Flash, čigar supermoč je neverjetna hitrost, jaz pa sem potreboval precej dlje časa. Resda je moja kondicijska pripravljenost bolj slaba, tako da sem po kakšnih 25 minutah hoje fotografa na različne načine začel pošiljati v »tri krasne«, toda verjemite, tudi Usain Bolt bi do tja potreboval precej več kot pet minut.
Kot da prehojeni maraton ne bi bil dovolj, sem najprej zgrešil vhod v trening center, ko sem ga končno našel, pa je bil zaprt. Kako super. Ob spominu na nov maraton, ki je pred menoj, me je začela boleti glava, nato pa se je ob meni kot od boga dan ustavil nemški avtomobil. V njem sta bili dve novinarki nemške televizije ARD. Najprej sta pravilno sklepali, da sem novinar, potem sta navrgli, da se jima zdim izgubljen, na koncu pa sta mi ponudili prevoz do medijskega centra. Samo norec bi takšno ponudbo zavrnil, sam pa se imam za precej normalnega, zato sem se čez nekaj trenutkov že vozil proti medijskemu centru. No, vsaj mislil sem, da se vozim tja, toda izkazalo se je, da tudi Nemki nimata pojma, kje sploh je. Ni nam preostalo drugega, kot da se vrnemo do angleškega hotela in za pomoč poprosimo številne policiste, ki so ga varovali. Niso nam znali pomagati.
Pa smo se še malce vozili po ulicah Chantillyja in nadaljevali neuspešno iskanje, ko je nemški kolegici zazvonil telefon. Ker nemško bolj malo razumem, nisem imel pojma, kaj se dogaja, a hitro mi je postalo jasno. Po poti smo pobrali še dva novinarja in na srečo je eden imel naslov medijskega centra. Bil je v vasi poleg Chantillyja, tja pa smo, kajpak, prispeli, ko je bilo angleške novinarske konference že konec. Nič, sem si rekel, bom medijski center izkoristil vsaj za delo. Ostal sem dolgo, predolgo. Ko sem končal, tam ni bilo nikogar več. In ker je bila ura pozna, moja orientacija pa je ponoči še slabša, sem se odločil za najbolj varno rešitev: poklical sem taksi, ki me je pripeljal točno do mojega avtomobila …
