Vsekakor je imel mladenič, rojen v baskovskem mestu Mutriku, pred spanjem veliko snovi za razmišljanje, predvsem o tem, kaj je šlo narobe, da je šla njegova kariera po zlu.
Na prvi pogled precej čudna trditev, glede na to, da je defenzivni vezist član madridskega Reala, kluba, za katerega si želi zaigrati skoraj vsak nogometaš; če seveda izvzamemo tiste, ki so rojeni v Kataloniji, ali so bolj zagrizeni baskovski nacionalisti od zelo zmernega Illarramendija.
Toda ko ti ob tvojem prihodu v igro pri izidu 1:1, ko Real nujno potrebuje jokerja s klopi, ker mu grozi izguba krvavo pomembnih točk, in si ti določen kot neke vrste odrešenik, žvižgajo lastni navijači, je zate zelo zelo mučno. Že res, da so bili žvižgi v prvi vrsti namenjeni trenerju Ancelottiju, ker je iz igre potegnil ljubljenca Realovih navijačev Isca, a Illarramendi je na zelo krut način spoznal, kako zelo necenjen je v španski prestolnici.
Njegov ugled je absolutno nasproten od cene, ki jo je Real pred sezono 2013/2014 plačal zanj. Že sezono prej je Illarramendi blestel pri Realu, a pri Sociedadu iz San Sebastiana, s katerim se je v sezoni 2012/2013 prebil do četrtega mesta v španski la ligi. Takrat 23-letni vezist je ujel zanimanje Madridčanov, in kar si Real želi, to Real dobi. Cena: 30 milijonov evrov.
Že takrat se je marsikdo vprašal, zakaj so galaktiki pripeljali še eno okrepitev na sredini igrišča, ki (in to pri Realu niti približno ni zanemarljivo dejstvo) ni marketinško zanimiva. Ob zasičenosti na njegovem igralnem mestu, ko je pred njim prednost absolutno dobival Luka Modrić, po zaceljeni poškodbi pa tudi Sami Khedira, se Illarramendi ni naigral in posledično niti približno izkazal.
Pri Realu seveda štejejo le nogometni presežki, če tega ne dosežeš, nate pozabijo in ravno to se je zgodilo tudi Basku. Pred letošnjo sezono je Ancelotti svojo zbirko nogometašev dopolnil še s Tonijem Kroosom, nedavno je iz Cruzeira prišel še Lucas Silva in Illarramendi se je znašel popolnoma na stranskem tiru. Real se je pozimi otroka Sociedada želel znebiti, a se je Illarramendi kljub konkretni ponudbi Atlethica iz Bilbaa (25 milijonov evrov) na presenečenje mnogih odločil, da se bo boril za mesto v ekipi Reala.
Zavrnil je vrnitev v domačem okolje, zavrnil priložnost, da bi se znova počutil ljubljenega in vrednega, tako s strani navijačev Atlethica, ki vsakega baskovskega igralca častijo skoraj po božje, kot s strani trenerja in soigralcev, saj bi ga pri rdeče-belih brez dvoma čakal kakšen pomembnejši položaj od milo rečeno obrobnega, ki ga ima v Madridu.
Če kdaj, si je včeraj zvečer, ko mu razmišljanje o karieri ni dalo spati, želel, da bi se lahko vrnil v času in sprejel januarsko ponudbo Atlethica. Če bi se dalo čas zavrteti še dlje nazaj, bi se verjetno želel vrniti pred sezono 2013/2014 in v Sociedadu odigrati evropsko jesen v ligi prvakov, ujeti simpatije še kakšnega evropskega velikana in se podati po drugačni nogometni poti. Toda po bitki smo vsi generali, takratne odločitve Illarramendija pa vendarle ni težko razumeti.
Ko te pri 23 letih pokliče madridski Real, se takšnemu klicu težko upreš oziroma bi to storilo le zelo malo fantov. Takšen klic so v mladih letih prejeli tudi Pedro Leon, Sergio Canales, Ruben de la Red, Esteban Granero in še mnogi drugi. Da, vsi ti igralci so bili v določenem obdobju člani Reala, pa morebiti njihovega imena niti ne poznate. Nič hudega, tudi ime Asier Illarramendi bodo verjetno čez leto ali dve v spominu ohranili le še tisti zares vneti navijači belega baleta, ki se ga bodo spominjali ob vprašanju: "Kdo je že bil tisti nogometaš, ki mu je ob menjavi Isca žvižgal ves stadion?"
