Ne govorim o kavarni na terasi, s katere lahko gledate na vzletno-pristajalno stezo in čakate na prihod svojih bližnjih, temveč na nekoliko dražji (še vedno pa daleč od običajnih letaliških cen) napitek na drugi strani izrazito površne (kaj hočemo, to je pač Italija) varnostne kontrole. Kuhati ga začnejo ob petih zjutraj, rogljički s čokolado so takrat še vroči in toliko je bila ura, ko sem si tako eno kot drugo dobroto naročil pred skoraj natanko letom dni.
Bilo je zarana v sredo, 27. avgusta, in nekaj ur prej je še eno v nizu mojih potovanj v Monte Carlo dobilo večji, lepši in pomembnejši smisel kot vsa prejšnja. Preden sem se odpravil na nočni počitek, ki je bil poletu ob 6.45 primerno kratek, je Marcos Tavares dosegel zadetek na Celtic Parku, s tem zadetkom pa se je Maribor prvič po letu 1999 ter drugič v zgodovini kateregakoli slovenskega kluba uvrstil v elitno ligo prvakov.
Ne »zgolj« predstavljat Slovenijo v glasovanju za najboljšega nogometaša sezone in spremljat serijske prvake naše države pri žrebu skupinskega dela lige Europa, proti kneževini sem prvič potoval z mnogo pomembnejšo misijo ter s temu primerno večjim ponosom. Pri čemer se moramo razumeti, da ne s kakšnim srce parajočim osebno izpovednim, saj dam izredno veliko na svojo popolno nevtralnost v klubskem kontekstu sončne strani Alp in na profesionalnost, s katero prej pretiravam kot ne.
V vsej tej nevtralnosti in v vsej tej profesionalnosti sem bil ponosen na slovenski nogomet, predvsem pa sem bil ponosen na podobo, ugled in dosežke, ki se mi v okvirih naše v marsikaterem pogledu propadajoče države niso zdeli mogoči. Pozabite golo športno raven, vijoličasti klub je postal eno najuspešnejših slovenskih podjetij v absolutni kategoriji, postal je dokaz, da za prave ljudi na pravem mestu ni ovir, ni meja.
In izpostavil sem natanko ta vidik, ko sem med srebanjem ter packanjem s čokolado po tipkovnici spisal nekaj z naslovom Ko bom zrasel, bom Maribor. Ob tem pa mi ni toliko šlo za dani trenutek in za obet nekaj mesecev v najprestižnejšem klubskem tekmovanju, temveč za platformo, na kateri je bilo nenadoma vse večje, a na neki način tudi lažje. Znal sem si predstavljati le scenarij, po katerem bi Maribor v naslednjih nekaj letih postal še uglednejši, še pomembnejši akter na mednarodni sceni in po katerem bi se v vseh pogledih dvignil še za stopničko ali dve.
Znal sem si predstavljati le scenarij, o katerem 12 mesecev pozneje ni ne duha ne sluha oziroma je danes oddaljen približno toliko kot letošnja mariborska jesen v kateremkoli evropskem pokalu in kot so bili vijoličasti oddaljeni od zmage na nedeljskem derbiju. Krivec? Bolj kot ne en sam. Zame je krivec predvsem ista oseba, ki sem ji – zagotovo pravilno – pred skoraj letom dni pripisoval vzpon Maribora na omenjeno platformo: oseba, za katero sem menil, da je najtežje za njo ter da jo po garaškem delu v letih prebijanja in iskanja identitete čaka najlepše obdobje. Zlatko Zahović.
Potem ko je velemojstrsko, malodane junaško postavljal na noge klub, pogosto praskal ostanke, jih zlagal v smiselne celote in v očeh tako domače kot mednarodne javnosti postal vsaj tako dober športni direktor, kot je bil nogometaš, si je alfa in omega slovenskega nogometa z drugim glasgowskim podvigom zagotovila (in zaslužila) boljše, vsega zavidanja vredne pogoje za delo. Na tisti točki bi Maribor moral postati klub, ki bi fantastične, za slovenske razmere celo bajeslovne prihodke znal razporejati, vlagati, plemenititi, jih iz leta v leto povečevati in uživati v pozitivno začaranem krogu stalnih (na trenutke malce večjih, na trenutke nekoliko manjših) uspehov ter stalne rasti.
Resnično se je zdelo, kot da so nove okoliščine lažje od dotedanjih in kot da Zahović v njih ne more narediti napake. A je naredil natanko to. Pa ne eno, naredil je niz hudih napak, zaradi katerih je platforma ekspresno razpadla in zaradi katerih je Maribor padel na šokantno nizko točko. Na njej precej neuspešno preboleva največji evropski polom zadnjega desetletja in na njej se je zgodilo nekaj še bolj nepredstavljivega – močno je zamajal celo svojo prevlado na domači sceni.
In ko pravim nepredstavljivo, mislim dobesedno nepredstavljivo, kajti težko me kdorkoli prepriča, da si je bilo mogoče zamisliti padec iz povsem drugega tekmovalno-poslovno-finančnega sveta na raven hudih domačih zaušnic in naravnost neverjetne ogroženosti. Za tak padec je bilo v letu po uvrstitvi v ligo prvakov resnično treba narediti narobe praktično vse in Zahoviću je to uspelo zelo dobro.
Prepričan sem, da je Zlatko že nekaj časa zelo dobro vedel, da ima njegov klub na klopi slabega trenerja, čigar velik uspeh je bil čisti nogometni paradoks. Ante Šimundža je na skoraj vsakem koraku dajal vedeti, da mu vloga ni pisana na kožo, in vsekakor bi bilo mogoče razpravljati o tem, v kako veliki meri in kako dolgo je Zahoviću odgovarjal zaradi omejene želje po avtonomnosti. Toda ne bom se osredotočil na stratega, ki je zagotovo pristavil svoj lonček in ki mu zamerim na neki drugi ravni.
Po mojem prepričanju ni odigral tako pomembne vloge kot popolna odsotnost nujno potrebne prenove mariborske ekipe. Zgodil se je še en paradoks, in sicer je igralska zasedba po izrazitem energijskem vrhuncu hitro dosegla vsesplošno dno, na katerem bi jo bilo treba pošteno prevetriti. Ob tem paradoksu pa se je športni direktor odzval še precej slabše kot ob trenerskem. Januarja bi lahko kupil Benjamina Verbiča, a zaslužka lastnega kluba ni želel (do razumne meje, jasno) deliti s Celjem, ki je zelo dobro vedelo, da bo za izjemnega nogometaša prej ali slej dobilo (vsaj) želeno vsoto.
Bil je neomajen. Bil je trmast, kot da ne bi vedel, da klub, ki zraste po vseh kriterijih, zraste tudi na področju višine plačanih odškodnin. Da bi potem z njimi zrasel še bolj. Da bi še dražje prodajal, pa potem še dražje kupoval, pa potem še dražje prodajal, pa potem ... Zagrebški Dinamo nikakor ne sme biti vzor v nekem drugem pogledu, zagotovo pa njegov primer kaže, kako številke rastejo in kako je eden od vidikov dvigovanja kluba tudi občasno (pre)plačevanje nogometašev na domači sceni.
Nikakor torej ne bi šlo za zapravljanje, daleč od tega. Šlo bi za naložbe, ki bi se – če bi bile izbrane pravilno – zagotovo povrnile z nekajkratniki. Verbič bi vsekakor bil taka pravilna izbira, v slovenski ligi se je kar naenkrat pojavilo še nekaj nevsakdanje kakovostnih nogometašev, Zahović pa je zaslužene milijone pospravil v klubsko blagajno in storil nekaj nerazumnega ter hkrati nerazumljivega. Pri čemer nikakor ni šlo zgolj za nekakšno smešno varčevanje za, kot se je nekoč izrazil, hude čase.
Prav mogoče je celo, da je v celofan takega pojasnila zavil svojo nezmožnost odzvati se na nastali položaj, kakršnega ni bil vajen. Dotlej je vedno deloval na enak način. Nekateri nogometaši so klub prerasli, Maribor jih je prodal, nato pa zapolnil nastale vrzeli. Igralci so odhajali z rožami, odšli so za aplavzom, odšli so z vso spremljajočo patetiko in se z njo lahko v kateremkoli trenutku ter v katerikoli vlogi vrnejo. Iličić bo za klub in navijače vedno Jojo viola, Milec bo vedno Martin viola, Velikonja bo vedno Eti viola in tako naprej. V prej omenjenem igralskem delu paradoksa prejšnje sezone pa smo nenadoma zapluli v vode, v katerih Maribor ni mogel prodati nikogar.
Potencialni kupci so odlično ocenili stanje v vijoličasti ekipi in teh igralcev ni hotel kupiti nihče. Mesto za okrepitve je bilo v ekipi, v kateri je na plačilni listi že tako ali tako preveč nogometašev, torej mogoče narediti le v primeru kakšnega (še bolje več njih) slovesa drugačne vrste. Brez rož, brez aplavza, brez srčnih orgazmov ob vračanju, brez vzdevka s pripono viola. Nekaterim bi bilo preprosto treba pokazati vrata, skozi katera se jezni ne bi želeli nikdar vrniti, in močno se spogledujem z mislijo, da Zlatko tega ni hotel ali ni zmogel.
Enega nogometaša je to poletje uspel spraviti v tujino po stari, zaslužni poti. Luka bo vedno ostal viola, in ker gre za direktorjevega sina, mu tega ne morem zameriti. Potrudil se je, da mu je našel novo okolje na tak način, in ne morem trditi, da sam za lastnega otroka ne bi storil enako ter da pri tem tudi jaz ne bi naredil kar nekaj dodatnih, s tem povezanih in prav tako zelo pomembnih napak. Kakorkoli že, ob tem odhodu pa so drugi obtičali na svojih mestih, čeprav so nekateri na njih videti tako, kot da … No, videti so tako groteskno, kot so bili videti v nedeljo zvečer.
Ker, razumljivo, niso odšli sami, tako kot je menda odšel Ante viola, so pač ostali del družine. Saj veste, iz družine lahko odideš le sam, nikoli te ne vrže na cesto. Maribor pa si je z Zahovićem na čelu dovolil ravno to, da je na vrhuncu vsemogočne rasti in vse večjega – evropskega, kot so radi rekli – formata bolj kot kadarkoli postal družina. Torej nekaj, kar si na vse višji ravni lahko dovoliš v vse manjši meri. Zahović se je iz tega ali onega razloga preveč navezal na nogometaše, ki so njegovi in njihovi postali na napačnih ravneh ter na povsem napačen način.
S tem pa je vzor slovenskega športa in posla nasploh postal »družinski« klub, v katerem je vse, kar je sledilo in kar se še vedno dogaja, zgolj (zelo) logična posledica. Veste, prihodnji teden grem spet na tržaški latte macchiato. Prav tako v sredo in prav tako ob petih zjutraj ga bom popil v brezdelju, po štirih letih grem v Monte Carlo zgolj glasovat. In ko zrastem, ne bom Maribor. Ob vsem tem sem se v letu dni sprehodil od ponosa do velikega razočaranja ter si premislil. Želim biti nekaj drugega in drugačnega.
