Mobilna verzija
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović

Ne Zahović, ne Milanič, ne navijači. Igralci!

Drago Wernig - TAKA

Priznam, po prvem polčasu sem bil prepričan, da je sezona končana, da bo Olimpija zmagala v derbiju in da se bo po več kot 20 letih naslov državnega prvaka znova vrnil v prestolnico.

Še več, o tem sem bil skoraj prepričan že ob pogledu na začetni enajsterici obeh moštev, ko je sicer zmeraj previdni in obrambno usmerjeni Rodolfo Vanoli v osrčje zvezne vrste poslal samo enega "defenzivca" in dva napadalno usmerjena nogometaša – Roka Kronavetra in Miho Zajca –, Darko Milanič pa je začel z boječo taktiko, ob kateri se je na prvi pogled zdelo, kot da Maribor želi iztržiti neodločen rezultat. Drugače si pač nisem mogel razlagati Dareta Vršiča na krilnem položaju in Amirja Derviševića na osrednjem vezistu ter prvega strelca Jean-Philippa Mendyja na klopi za rezervne nogometaše.

Po prvem polčasu je Olimpija vodila z 1:0, vijoličasti pa so se lahko zahvalili le boginji Fortuni, ki jih je nekajkrat pobožala, da se na odmor niso odpravili s precej višjim zaostankom. Razprave, kakršne se med predstavniki sedme sile rojevajo med polčasi, so si bile podobne, večina se je strinjala, da je Maribor videti grozno in da se tekma ne more končati drugače kot z visoko zmago Olimpije. In da, tudi jaz sem kimal, kajti izraz na obrazu Zlatka Zahovića, ki ga je kamera pokazala med prenosom prvega polčasa, na srečo pa sem ga ob prižganem televizijskem prenosu na Stožicah ravno ujel, je bil dovolj zgovoren. Srepi pogled proti pomočniku Saši Gajserju in nekajsekundna tišina, kot da bi bili na sedmini, ne pa na večnem derbiju, na katerem bi morali vsi prekipevati od energije, sta dala vedeti, da niti športni direktor vijoličastih ne verjame v preobrat. Dobro, morda je dejansko verjel, vendar navzven tega nikakor ni kazal.

S takšnim razmišljanjem sem med polčasom odšel tja, kamor gre še cesar peš – dokaj hladno vreme in liter ledenega čaja v povezavi s prehlajenostjo pač naredi svoje – , ob meni pa se je znašel tudi kolega iz redakcije, ki je prej v gruči, v kateri s(m)o razpravljali o prvem polčasu, samo modro molčal, zdaj pa je spregovoril: "Bo Olimpijo neučinkovitost stala zmage?" "Nogomet je čudo," je še dodal. "Videl sem že veliko večje preobrate, takšne tekme pa se potem po navadi končajo z 1:2." Ni veliko starejši od mene, približno deset let, a mu priznavam, da je modrejši, predvsem pa izkušenejši. Zato sem si rekel, da ne bom prehiteval dogodkov – tako kot mi je taisti kolega tudi svetoval – in bom raje počakal na zadnji žvižg Damirja Skomine.

In začel se je drugi polčas. Milanič je iz obupa metal v igro napadalca za napadalcem – okej, da ne boste preveč dlakocepili: napadalca in dva napadalna vezista –, medtem ko je Vanoli povsem nepotrebno in brez občutka svojim varovancem zaukazal popolni "bunker". Tipično italijansko. A mislil sem, da je italijanski strateg – za katerega me mimogrede drug kolega iz redakcije vneto prepričuje, da je najboljši strateg v slovenskem nogometu – pametnejši, da bo ugotovil, da s tem profilom nogometašev pač ne more igrati "bunkerja". Ker je, mnogi sicer tega ne vedo ali pa samo živijo v zmotnem prepričanju, težje igrati "bunker" kot pa ves čas napadati. Ker za igranje obrambno usmerjene taktike potrebujete "buldoge", kakršne ima recimo madridski Atletico kot predstavnik najbolj fantastičnega obrambnega nogometa. V Gabiju, Kokeju, Saulu in Augustu Fernandezu (če vzamemo za primer samo zadnjo tekmo v ligi prvakov z Bayernom) v zvezni vrsti, ki predstavljajo drugi (ali pa prvi, odvisno s katerega kota gledate) obrambni zid pred Janom Oblakom. Prvega (ali drugega) pa tvorijo štirje brutalno močni branilci. Olimpija ima recimo takšnih nogometašev zgolj nekaj, najpomembnejše pa je, da je bil v Stožicah – če izvzamemo obrambo – na zelenici takšen samo Darijan Matić. Eleke tako ali tako odpade, ker je napadalec, Miroslav Radović v obrambi ne more igrati, Kronavetra ves čas vleče naprej, takšne tipe nogometašev, kot je Zajc – kako prikladen priimek –, pa Koke (ali Gabi ali katerikoli drug od naštetih vezistov Atletica) po navadi surove požre za dopoldansko malico. In popolnoma jasno je, o tem ni treba izgubljati besed, da je bil Vanoli tisti, ki je Mariboru ponudil priložnost, da vstane od mrtvih in da je po sobotni tekmi živ, kot ni bil živ še nikdar v letošnji sezoni.

Vseeno pa je bilo treba ponujeno priložnost vzeti in Mariborčani so tisti, ki radi jemljejo. Bodisi v Evropi bodisi na večnih derbijih. In so jo vzeli, trdno zgrabili z obema rokama in je niso želeli izpustiti. Trdno so jo zgrabili, čeprav njihov športni direktor vsaj tam nekje do 70. minute, ko je dokončno ugotovil, kako ranljiv je njihov večni tekmec, v resnici ni verjel, čeprav je mnenje s snovalcem kadrovske politike pod Kalvarijo delil tudi strateg Maribora, čeprav je slednji na igrišče poslal vse mogoče napadalne sile in čeprav je podobno razmišljala tudi večina navijačev bodisi na stadionu bodisi nekje pred televizijskimi sprejemniki.
Toda verjeli so nogometaši, najbolj prvinsko so verjeli, da jim bo uspel preobrat. Ne glede na to, da so morali v tej sezoni preživeti številne afere, da so jih lastni navijači ponižali, da so se morali posloviti od prijatelja, ki se je skregal z Zahovićem, da so tudi sami bili deležni številnih groženj. Vse to v soboto ni bilo pomembno, ker imajo nogometaši kljub vsemu izjemno radi najpomembnejšo postransko stvar na svetu, ker so zaljubljeni v nogomet in ker je bil na sporedu večni derbi. Tekma, ki ob fantastični kulisi iz tebe ne more izvabiti ničesar drugega kot zgolj boj za preživetje. In v drugem polčasu, ko so vijoličasti zavohali zeleno kri, so se sneli z verige. Mendy je razgrajal v napadu, Novaković je s tisto neverjetno natančno in precej tvegano izvedeno enajstmetrovko dolil ogenj na vijoličasti plamen, ki je tako ali tako gorel višje od strehe Stožic, Vršič je rešen bremena igranja na krilu začel deliti žoge levo in desno, ozračje je poneslo celo Aleša Mertlja, ki je pošiljal predložek za predložkom v kazenski prostor. Jasmin Handanović pa je v sodnikovem podaljšku nervozno pogledoval proti klopi za rezervne nogometaše, upajoč, da bo dobil zeleno luč, da se tudi sam ob številnih kotih, ki so jih imeli Mariborčani na voljo ob koncu tekme, pridruži svojim kolegom v napadu.

Ni je dočakal, je pa dočakal zlata vreden zadetek v zadnjih sekundah tekme, ki si ga je z eksplozijo veselja najprej lastil Mertelj, nato pa je po ogledu počasnega posnetka postalo jasno, da ga je zabil kapetan Marcos Tavares. Burna proslava aktualnih državnih prvakov je dala vedeti, kako zelo jim je odleglo, in čeprav še vedno nimajo stvari v svojih rokah, se zavedajo, da so znova več kot samo živi in da bodo njihovi večni tekmeci pod ogromnim pritiskom, medtem ko bodo oni verjetno na zadnjih treh tekmah samozavestno leteli na krilih sobotne zmage. Še enkrat pa so se potrdile tudi modre misli, ki sem jih v soboto vnovič slišal. Nogomet je res čudo …

Značke: maribor , olimpija