V soboto sem po Tininem odstopu predvsem opazoval reakcije ljudi okoli sebe in potem prisluškoval pogovorom starih in mladih, moških in žensk, ki so se drenjali pod Pohorjem. Prav neverjetno se mi je zdelo, da ni nihče kleno zaklel ali izrekel kakšnega mastnega pozdrava Korošici, potem ko je obležala v snegu. Največkrat sem najprej slišal besedo "boga", potem je sledilo "saj bo jutri boljše", za konec pa še "saj je že tako veliko naredila za Slovenijo". Potem se mi je začel odvijati film iz preteklosti. Moji prvi spomini na izjemno močno osebnost segajo seveda do Josipa Broza, potem je nastopil Bojan Križaj, sledilo je obdobje megle in Laibachov, potem pa je prišla osamosvojitev in z njo dva protagonista – Milan Kučan in Janez Janša.
Razmišljal sem o Slovencih kot vernikih, pa ne v dobesednem pomenu besede, ampak o Slovencih kot ljudeh, ki morajo verjeti v izjemno močno osebnost, ki jih bo varno vodila skozi življenje. Popolnoma sem prepričan, da Slovenci kot narod nismo zreli za demokracijo v modernem smislu političnega termina in da za uspešno državotvornost potrebujemo voditelja z veliko začetnico.
To se mi je potrdilo v očeh in besedah ljudi, ki so pospremili sobotni Tinin polom na pohorski strmini. Kot narod potrebujemo nekoga, v katerega bomo slepo verjeli in mu zaupali, nekoga, ki bo pokazal tudi svojo človeško plat, ki bo pokazal, da je iz mesa in krvi, a bo hkrati tako močan, da nas bo sposoben rešiti, če bo treba. Podoben občutek kot pri Tini sem že pred časom dobil pri drugi osebi, ki tudi prihaja iz športa – NK Maribor; sam imam namreč klub za osebo, ki generira skupek uspešnih posameznikov.
Popolnoma razumljivo je, da so izjemno močne osebnosti, ki smo jih Slovenci postavili na piedestal, vzniknile v nemirnih časih, časih krize, časih nezadovoljstva (razen Tita, ki nam je bil kot osebnost položen v male možgane). Križaj se je rodil v času prebujenja naroda, Kučan in Janša v času rojevanja države. In danes? Neutrudno iščemo nekoga, ki bi mu verjeli med politiki, gospodarstveniki, pa smo vsakič posebej in vsakič znova razočarani. Zato smo ubrali drugo pot. Vodjo oziroma nekoga, v katerega verjamemo iščemo v športu. In vsakič znova poudarjamo, kako je palček iz Maribora prišel v ligo prvakov, kako je dekle iz Črne, vasi bogu za hrbtom, pokorilo svet. S tem spet sami sebi dokazujemo, da nismo zreli za to, da enakovredno korakamo z ramo ob rami s tistimi, s katerimi se tako radi primerjamo. Toda to je popolnoma normalno.
Če iščeš sebe, moraš imeti pred seboj nekoga, s katerim se boš primerjal. In slovenski šport ima izjemne posameznike, na katere smo lahko ponosni in ki jih imamo lahko za vzor. Zato negujmo naš šport, vlagajmo v mlade, da bodo imeli svoje vzornike tudi naši otroci. Samo tako naslednji rodovi Slovencev, ko bodo iskali sami sebe, ne bodo gledali v nebo, ampak se bodo videli v ogledalu.
