Skepsa je pričakovana. In v veliki meri tudi upravičena. Dandanes je pač težko verjeti v pravljice, sploh v športu s tovrstno temačno preteklostjo, ko navsezadnje na največji dirki tam zunaj prav zaradi goljufanja manjka nekaj let zgodovine. Dejansko je ni oziroma je bila izbrisana. Ob torkovi moštveni predstavi Skya, ko so kolesarji v temnomodrem na nekem sicer lahkem, da ne rečem običajnem pirenejskem klancu v slogu Postala ne le deklasirali, ampak ponižali konkurenco, so mi na misel prišle prav besede iz Armstrongove ere. Če se kolesar zdi predober, da bi bil resničen, potem se po navadi izkaže, da to dejansko tudi je. Neresničen namreč.
Idealist v meni mu/jim je v torek popoldne zaploskal in mu/jim v mislih naklonil tisto v teh dneh tako priljubljeno chapeau, kapo dol. Skeptik v meni pa po drugi strani še dolgo v noč ni mogel verjeti temu, kar je videl na lastne oči. Ne le da je Froome brez znakov napora na obrazu drvel proti vrhu; v Keniji rojeni Britanec je le postavil piko na i, saj sta njegova moštvena kolega malce nižje v celoti nadzorovala dogajanje na hribu. Še več, ko je bilo vsega konec, ko je bilo jasno, da bo Froome dokončal delo, se je Porte odločil odpeljati, da, odpeljati in ne prehiteti, mimo Quintane.
Geraint Thomas, ki se je v hribih še do nedavnega, vse do dirke Po Švici, znašel približno tako kot mali Kolumbijec na granitnih kockah, pa se je kot na nedeljskem izletu v cilj pripeljal kot šesti ter tik pred ciljno črto še pokroviteljsko potrepljal Valverdeja, rekoč najbrž nekaj v slogu Bravo, Alejandro, dobro si se držal. Navdušujoče in hkrati skrb vzbujajoče, marsikdo pa je ob tem cinično pristavil, da bi Geraint s svojo vsestranskostjo v prihodnjih letih kaj lahko postal najboljši kolesar na svetu. Še eden iz vrst Skya.
Froome je na 41-minutnem vzponu beležil izjemne številke, in prav te številke, kadence in vate so nato v potrjevanje svojih takšnih ali drugačnih teorij na površje kaj hitro potegnili tako redki strokovnjaki kot tudi neprimerno številčnejši laiki. Plaz se je pač sprožil. »Moja rumena majica bo prestala test časa. Jaz nisem goljuf, Lance je bil in pika,« je razočaran pravil pred skoraj natanko dvema letoma, in ko bo v ponedeljek na drugi prosti dan znova stopil pred sedmo silo, bo moral vnovič odgovarjati na neprijetna vprašanja, ob tem pa se bo spraševal, kaj naj še stori, da dokaže nedolžnost oziroma čistost.
Lahko stori vse in hkrati nič. V športu, ki mu kronično primanjkuje kredibilnosti, je kot že rečeno težko verjeti v pravljice, tudi letošnji Tour pa je že dal vetra v jadra dežurnim lovcem na čarovnice. Ko so nekega kolesarja ujeli s sledovi kokaina v urinu, je ta vse skupaj ogorčeno zanikal in bil nato šokiran nad rezultati, v isti sapi pa se opravičeval moštvu, Touru, navijačem in kolesarstvu. Opravičeval za kaj? Ker ni naredil nič narobe, ker so ga zaj.... v laboratoriju? Ne, namesto da bi vse skupaj nekam poslal in jim zabrusil nekaj v slogu Uničili ste mi Tour in očrnili ugled, on, veteran svojih 30 in še nekaj let pravi Oprostite. Težko je verjeti pravljice v športu, kjer si prostovoljno član Gibanja za čisto kolesarstvo, pa njegovih pravil pravzaprav ne upoštevaš. Ko te dobijo s prsti v marmeladi oziroma s prenizko ravnijo kortizola, se jih odločiš ignorirati in je tvoj odgovor nekaj v stilu Saj bi zamenjali kolesarja, a je bilo prepozno. Karavana pa gre dalje.
Moštvo Skya se je v zadnjih letih posvetilo vsaki na videz še tako nepomembni malenkosti. S svojimi dvajset in še nekaj milijoni ter znanstvenim pristopom so bili v marsičem korak pred drugimi, avantgarda, tisto ključno vprašanje ob tem pa se zdi, ali nekaj delajo res hudičevo dobro ali pa nekaj delajo res hudičevo narobe, beri prepovedanega. Oziroma, če se vrnemo na začetek teksta, ali verjamete v pravljice? Samo čas bo sodnik, do takrat pa je verjeti v pravljice zame vseeno boljša alternativa kot pa utapljanje v teorijah zarote.
