Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Operacija uspela, pacient preživel

Grega Wernig

Preteklost nas uči, da ne hvali dneva pred nočjo, ga pa je bilo v teh dneh zanimivo spremljati. Pacient kaže znake ozdravitve ...

Že dolgo, dolgo se v slovenski izbrani vrsti čaka na legitimnega naslednika Sergeja Rutenke in/ali Aleša Pajovića, na desničarja, ki bi s svojimi zadetki odpiral obrambe z devetih, desetih metrov in ki je v današnjem rokometu pravzaprav obvezna oprema vsake resne ekipe. Vmes, v čakanju na tega mesijo, se je štrikalo, kvačkalo, improviziralo, izberite po želji. Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da se je znova začelo potihoma razmišljati o naturalizaciji, medtem pa se je bolj upalo kot zares pričakovalo, da bo neki (večni) talent končno prebil nevidno, a še kako očitno blokado.

»On bo moj pacient številka ena,« je ob inavguraciji na slovensko klop malo za šalo, malo zares napovedal Vujović. Eden najboljših levih zunanjih vseh časov je sam pri sebi in vsem nam dal neko rokometno različico Hipokratove prisege ter prevzel vlogo doktorja, raztreseni fant, ki bi lahko postal (vsaj) najboljši levi zunanji v naših krajih, pa je seveda pacient z začetka odstavka. Ali pa učitelj in učenec, kakor vam je pač ljubše. Toda po Poljski 2016 se je zdelo, da tudi Vujo že izgublja potrpljenje, po Malmöju je bil učitelj le še toliko bolj obupan. »To je samomor ...« si je mrmral v brado. Zdelo se je, da bosta Didi in Gogo prej dočakala Godota kot Vujović in z njim Slovenija pravega Boruta Mačkovška.

Slednji je že vrsto let programiran kot nova velika stvar slovenskega rokometa, leta pa tečejo ... Nekateri bi rekli, da je enfant terrible, rokometna različica Maria Balotellija. Talent namreč nikoli ni bil sporen, marsikaj drugega pa ... Pogosto je bil uganka, zavita v skrivnost znotraj enigme. Kot bi ušel iz povesti o doktorju Jekyllu in gospodu Hydu – nikoli nisi vedel, kateri se bo prikazal na igrišču. Fant, za katerega je bilo le nebo meja, je bil vedno nekje med nebom in trdo zemljo.

Kolikokrat se je samo dvignil tja nekam pod strop dvorane in kolikokrat se nam je samo stemnilo pred očmi, ko je namesto, da bi sprožil projektil proti vratom, iskal alibi v podajah. Ni šlo ne s korenčkom ne s palico, ob tem pa je bil zaradi vseh silnih pričakovanj vedno pod posebnim drobnogledom, vedno med prvimi, ki so se znašli na udaru kritik in kritikov. Ne vedno povsem neupravičeno, a tudi ne vedno povsem upravičeno, toda bil je pač lahka tarča.

Bili so seveda tudi prebliski, ko sta talent in potencial z vso silo udarila na površje. Že na prvenstvu v Španiji je denimo močnim Poljakom zabil osem golov. »Makovsek? Macatovsek …?« si je nekega marčevskega večera jezik lomil trener Hamburga Martin Schwalb, potem ko je Mačkovšek bodočemu evropskemu prvaku v dveh tekmah zabil reci in piši dvajset golov. Vendar tovrstni večeri so bili vse preveč redki, tista druga, bleda, brezkrvna podoba Mačkovška je bila vse prevečkrat na igrišču. Zakaj, pa je bilo vprašanje za milijon dolarjev.

Nekateri bi rekli, da je vse v glavi. »Potrebujem le malo zaupanja, potrebujem le priložnost. Včasih se počutim, da lahko bi letel. Ko sem sproščen, ko ne razmišljam o ničemer, ampak samo igram, je vse bistveno lažje. Zabijem prvi gol, pa drugega, tretjega in potem se napolnim kot baterija s samozavestjo in se mi zdi, da bi lahko letel. Zdi se mi, da skačem po meter in več v zrak, po drugi strani pa se mi včasih zdi, kot da imam na hrbet privezanih sto kil,« je razlagal pred kakšnim letom dni, tik preden je kovčke vnovič potegnil na plan in zapustil Montpellier.

V zadnjih letih je prekrižaril rokometni svet po dolgem in počez. Izola, Celje, Maribor, Celje, Hannover, Minsk, Celje, Montpellier, Eisenach, pa znova Celje, vmes enkrat ali dvakrat še Katar ... Potepuški maček je bil v iskanju samega sebe na neki svetovni turneji, Maček je tistih pregovornih devet življenj kuril drugo za drugim, poleti pa se je, s preboleno mononukleozo med prtljago, na neki način vrnil domov, na začetek. V Celje, k Branku Tamšetu, ki je, samo mimogrede, v tem ali onem obdobju z izjemo Vida Kavtičnika in Nika Henigmana treniral prav vse slovenske reprezentante.

Morda gre tudi ali prav v tem, vrnitvi v domače gnezdo, iskati razloge za vnovičen vzlet in vnovično dozo optimizma. Ali smo končno dobili Boruta Mačkovška, kakršnega že dolgo čakamo, pravzaprav vse od takrat, ko so se prvič pojavile govorice o nekem gibčnem visokoraslem fantu iz Izole s topom v roki? Preteklost nas uči, da ne hvali dneva pred nočjo, ga je pa bilo v teh dneh vsekakor zanimivo spremljati. Pacient kaže znake ozdravitve, gola statistika denimo pravi, da je iz 19 strelov dosegel 15 golov. Bržkone bi bile številke še boljše, toda stari rokometni volk Vujović ga ne spusti z vajeti, v teh dneh mu doktor minutažo pametno dozira. Da ne poleti. Ne sme namreč še leteti. Ne še.

Morda v Parizu ...