Daleč od tega, tako kot vsak pa je imel tudi sredin svoje pluse in svoje minuse, svoje junake in poražence. Pa na svidenje v naslednji vojni, 18. aprila prihodnje leto.
Miha vs. Staš
Čeprav sta v dnevih pred tekmo v en glas ponavljala, da to ni dvoboj Zarabca in Skubeta, je bil derbi nemalokrat prav to – dvoboj dveh lucidnih Trebanjcev. Pokazala sta marsikaj iz nedvomno bogatega repertoarja, na koncu pa je tako in drugače slavil dve leti mlajši Zarabec. Domače je dolgo sam držal nad vodo, na trenutke igral pravo simultanko, zabijal, podajal ... Nesporno prvo ime prvega derbija.
Poljski ulanec
S prihodom v osir je dvignil marsikatero obrv, saj na žalost ni več pogosto, da bi reprezentanta kakšne druge države zaneslo v slovensko ligo. Da Michal Szyba predstavlja dodano vrednost, je bilo vsem v dvorani hitro jasno. Strel, »finta,« obramba, pravzaprav jih ni malo, ki menijo da je prav njegov neroden doskok tam nekje v 40. minuti, po katerem je izgubil ritem, dokončno nagnil tehtnico na stran Celjanov.
Ropot v slačilnici
V domačem taboru po tekmi niso skrivali, da je po medlem prvem delu med odmorom v slačilnici pošteno zaropotalo. In ropot je zalegel, centimeter po centimeter, inč po inč, kot v svojem znamenitem govoru pravi Al Pacino, so se vrnili v igro. Ali je Branko uporabil besede Ala, ne vemo, a Celjani so splezali iz luknje, Vid Poteko pa je na koncu le še postavil piko na i.
Ujetniki sistema
Na tribunah Zlatoroga se je v sredo zbralo dobrih dva tisoč ljudi. Malo, premalo, pa čeprav so v celjskem klubu dali v (raz)prodajo komplete vstopnic po akcijski ceni, za ogled slovenskega derbija ter nedeljskega obračuna z Rhein-Neckarjem je (bilo) treba odšteti vsega dvanajst evrov. A derbi razen določenega prestiža ni prinašal ničesar, ljudi pa se zgolj na besedo derbi ne da privabiti/pretentati.
Gospod November
V mesecu, ko si številni puščajo rasti brke, on zabija odločilne gole. Bilo je na podobno sredo pred skoraj natanko letom dni, ko je Vid Poteko Mariboru v zadnjih minutah zabil dva in postal junak podobno izenačenega srečanja, 372 dni kasneje pa je s tremi v nizu zabil še zadnje žeblje v velenjsko krsto. Srčni borec, čigar močna stran je igra v obrambi, ki pa sem in tja pride na svoj račun tudi na drugi strani igrišča. Sploh v novembru.
Gospodar derbijev
Odkar je Branko Tamše sedel na celjsko klop, proti Gorenju še ni izgubil. Še več, pogled v malce bolj oddaljeno zgodovino šaleško-savinjskih obračunov razkriva še bolj impresivno statistiko. V prvenstvu je zadnji poraz na derbiju, takrat še kot trener Gorenja, utrpel 13. maja 2011, potem pa nanizal osem zmag z osami in po zamenjavi barv še dve s pivovarji. Zdaj je torej pri številki dvanajst.
