Avtor zapisa nima ne brata ne sestre, zato morda tega ne razume tako dobro kot vsi tisti, ki imate ta privilegij. V tem trenutku medijsko najbolj izpostavljena brata v slovenskem športu Goran in Zoran Dragić sta dolgo časa poudarjala, da je njuna otroška želja zaigrati skupaj v isti ekipi. Leta 2011, ko sta si oba nadela reprezentančni dres, se jima je tudi izpolnila. Takšnih srečnežev je kajpada še veliko več. Tudi v Sloveniji, še posebej pa to velja za širni svet, kjer so v ospredju še bolj srce parajoči primeri. Kri pač ni voda.
Arnor in Eidur Gudjohnsen sta sicer oče in sin, pa ju vseeno postavljamo na začetek te zgodbe, ki se bo v nadaljevanju vendarle osredotočila le na rokometne bratske naveze. Islandski veteran Eidur v izdihljajih svoje bogate nogometne kariere igra za angleškega drugoligaša Bolton, pri rosnih sedemnajstih pa je v reprezentanci delil slačilnico z očetom.
Leta 1996 je na začetku drugega polčasa tekme v Estoniji v igri zamenjal očeta, predsednik zveze je namreč selektorju izrecno prepovedal postaviti oba skupaj na zelenico, saj je želel, da do zgodovinskega dogodka pride v domačem okolju – na prvi tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ko je v Reykjaviku gostovala Makedonija. Veliki načrt je padel v vodo, saj se je mladi Eidur poškodoval na tekmi mladincev, med njegovim dolgotrajnim okrevanjem pa je oče Arnor končal kariero. Oče in sin Gudjohnsen tako nikoli nista zaigrala skupaj.
Nazaj k bratom in sestram. Kot že rečeno, ogromno jih je. Slovenci imamo v petih ragbijistih Skofič celo guinnessove rekorderje, saj so hkrati nastopili v slovenskem dresu. V košarkarski reprezentanci bi lahko v dvanajsterici na istem prvenstvu imeli kar štiri bratske naveze – Dragića, Udriha, Lorbka in Murića –, vendar je priložnost za atraktivno medijsko zgodbo skoraj zagotovo že zamujena. Je pa zato vsaj ena takšna naveza že kar stalnica pod slovenskimi koši. Tudi v svetu so takšne zgodbe vselej znale najti svoje mesto pod soncem, od smučarskih bratov Mahre in nogometnih dvojčkov de Boer do teniških sester Williams, boksarjev Kličko ter Ivice in Janice Kostelić.
V majhnem, vendar v teh dneh bolj izpostavljenem rokometnem svetu je bratov zelo veliko. Pravzaprav jih je toliko, da se okoli njih vrtijo novinarji in jih na piedestal mnogokrat postavljajo ne zaradi njihovega osnovnega poslanstva – rokometne igre, ampak zaradi tega, ker z bratom(a) delijo reprezentančno usodo. Še posebej živahno je okoli bratov Karačić, ki sploh ne delita slačilnice, danes bosta celo drug v drugega zrla, vsak iz svojega tabora. Ivan iz bosanskega, tri leta mlajši Igor pa iz hrvaškega. V narodnostno mešani Hercegovini to niti ni tako neverjetna zgodba.
Oče Ante in mama Ankica skupaj z njunim najmlajšim bratom Goranom, sicer nogometnim vratarjem, v teh dneh pozorno spremljata oba sinova. »V službi sem stalno tarča vprašanj, za koga mi bolj bije srce, zato sem na dopustu, tako da lahko v miru spremljam prvenstvo,« pravi oče, ki dela v mostarski bolnišnici. V resnici se ne more odločiti in mu takšna vprašanja že pošteno presedajo: »Srca se ne da razdeliti. Naj bo neodločeno, v drugi del pa naj napredujeta obe reprezentanci.«
Ker se tekme tudi prekrivajo, je iz zgornjega nadstropja prinesel še drugo televizijo, tako lahko družina istočasno spremlja oba sinova. Danes bo pri Karačićevih še posebej živčno, predvsem za mamo, ki je pred leti celo izgubila zavest, ko sta sinova – takrat še rokometaša v bosanski ligi – po bližnjem srečanju obležala v krvi. Na očetovo vprašanje, zakaj gre brat na brata, eden in drugi odgovarjata, da na igrišču vendarle vladajo drugačni zakoni.
Zanimivo, Ivan in Igor imata na hrbtu isto številko, 18 je njuna srečna. Ker ima BiH le še teoretične možnosti za napredovanje (ob zmagi nad Hrvaško bi potrebovala še senzacionalno zmago Irana nad Tunizijo), bo današnja tekma za brata le prijateljske narave.
Na svetovnem prvenstvu sicer v 13 reprezentancah nastopa 32 bratov. Med 15 bratskimi navezami sta tudi Luka in Miha Žvižej, pa denimo Francoza s hrvaškimi ter srbskimi koreninami Nikola in Luka Karabatić, bosanska dvojčka z začasnim delom v Velenju Senjamin in Benjamin Burić ter Slovencem dobro znana beloruska brata Rutenka.
Najtežja tekma v življenju
Ob robu zgodbe o številnih bratskih navezah na svetovnem prvenstvu ena – podobno družinska – morda še najbolj bode v oči.
Ime Valero Rivero lahko dvakrat najdemo na seznamu sodelujočih, starejšega, sicer pa bržčas najboljšega trenerja na svetu, pod katarsko zastavo, mlajšega pa med španskimi igralci.
Usoda je želela, da sta se oče in sin soočila že v predtekmovanju, v sredo zvečer je bil po koncu tekme uspešnejši mlajši Valero. Starejši je v pričakovanju obračuna potožil, da bo to zanj najtežja tekma v življenju. Seveda, najbolj zaradi dejstva, da bo na nasprotni strani gledal svojega sina, malo pa tudi zaradi spominov na leto 2013, ko je Španijo popeljal do zlate kolajne.
Po tekmi je mlajši Valero dejal, da mu je hudo zaradi očeta, vendar na drugi strani razmišlja le o zmagah in o prvem mestu v skupini, ki so se mu Španci z uspehom proti Katarju močno približali. Nocoj jim ga lahko vzame Slovenija ...
Med zanimivejšimi so vsekakor Argentinci Simonet – trije bratje, ki si kruh služijo v Franciji. Diego je najboljši med njimi, soigralca petih Slovencev pri Montpellieru v domovini kličejo celo rokometni Messi. Pravijo, zaradi hitrosti in občutka za igro ...
BRATSKE NAVEZE
Argentina
• Pablo, Diego in Sebastian Simonet
• Pablo in Adrian Portela
• Juan Pablo in Federico Fernandez
Avstrija
• Maximillian in Alexiner Hermann
Belorusija
• Sergej in Denis Rutenka
BiH
• Senjamin in Benjamin Burić
Danska
• Rene in Henrik Toft
Francija
• Nikola in Luka Karabatic
Hrvaška & BiH
• Igor in Ivan Karačić
Iran
• Alakaram in Sajad Esteki
Makedonija
• Kiril in Filip Lazarov
• Zlatko in Naumče Mojsovski
Poljska
• Michal in Bartosz Jurecki
Savdska Arabija
• Mohamad, Mojtaba in Madi Al Salem
Slovenija
• Luka in Miha Žvižej
