Že z bežnim pogledom na priimka oziroma vzdevka obeh nogometašev lahko ugotovite, da ne gre za tipična Italijana. Še več, sploh ne gre za Italijana. Franco Vasquez je rojen v Argentini, Eder pa v Braziliji. A kljub temu imata pravico do igranja za italijansko izbrano vrsto in oba sta se odločila, da bosta pred svojo rodno državo dala prednost Italiji.
Oba sta namreč "oriunda", potomca italijanskih emigrantov. Ne samo to, v primeru Vasqueza sploh ni treba pogledati veliko kolen nazaj, da najdemo Italijana v družini. Italijanka je namreč Vasquezova mati, zato se je vezist Palerma odločil, da brani barve domovine svoje mame, še posebej ker se ni nanj spomnil nihče iz njegove domovine in domovine njegovega očeta.
Pri Ederju Citadinu Martinsu, ki je bolj znan kot Eder, je položaj nekoliko drugačen. Napadalec Sampdorie nima tako očitne povezave z Italijo, toda tudi pri njem lahko na družinskem drevesu zasledimo sorodnika Italijana, in sicer naj bi bila Italijanka njegova babica. Oba nogometaša imata torej povsem legitimno možnost igranja za azzurre, a njun vpoklic je na Apeninskem polotoku vseeno sprožil veliko polemik. Zakaj? Zato ker velik del javnosti meni, da bi moral italijanski selektor Antonio Conte v reprezentanco klicati samo takšne nogometaše, ki so se rodili in odraščali v Italiji.
Eden največjih zagovornikov te trditve je strateg Interja Roberto Mancini. "Italijanska reprezentanca bi morala biti sestavljena izključno iz Italijanov. Za italijansko izbrano vrsto si zasluži igrati Italijan, rojen in vzgojen v Italiji. Tisti, ki niso bili rojeni v Italiji, a imajo italijanske sorodnike, si igranja za našo reprezentanco ne zaslužijo. Ogromno vlagamo v naše otroke in delamo z njimi, da jim pomagamo priti do preboja v člansko konkurenco, nato pa v reprezentanco vpokličemo tujce, ki imajo pravico igrati za Italijo. To se mi ne zdi prav, je pa vseeno to zgolj moje mnenje," je za priznani rožnati italijanski časnik ostro obsodil odločitev Conteja nekdanji trener Manchester Cityja. Pri Gazzetti so se potem odločili preveriti, ali ima Mancini podporo tudi pri italijanski javnosti, in prišli so do zelo zanimivega odkritja, saj se je s trenerjem Interja strinjalo kar 76 % bralcev.
Z Mancinijem se ne strinja trener Palerma Giuseppe Iachini, ki je ponosen na svojega varovanca Vasqueza, ki bo imel danes možnost debitirati za azzure na kvalifikacijski tekmi z Bolgarijo ali pa v torek na prijateljski tekmi z Anglijo, če mu bo Conte ponudil priložnost. "Vasquezova mati je Italijanka, praktično ne moreš biti bolj Italijan, kot je on. Če nekdo čuti pripadnost nekemu narodu prek materine vezi, potem takšne stvari, kot jih je izrekel Mancini, niso omembe vredne."
Presenetljivo meni podobno tudi predsednik italijanske nogometne zveze Carlo Tavecchio, ki je v preteklosti z zelo neposrečeno in rasistično izjavo o prevelikem številu "jedcev banan" v italijanskem nogometu tudi sam zelo razburkal evropsko nogometno javnost. A tokrat se je postavil na stran Antonia Conteja: "Če se prav spomnim, smo s takšnim nogometašem osvojili svetovno prvenstvo. Conte ima pravico, da v izbrano vrsto vpokliče kateregakoli nogometaša. Če ima nogometaš italijansko državljanstvo, lahko igra za reprezentanco in tukaj se vse debate končajo."
"ORIUNDI" ŽE OD NEKDAJ POMEMBNI ČLENI REPREZENTANCE
In tukaj ima Tavecchio povsem prav. "Oriundo", ki je pomagal Italiji do naslova prvaka leta 2006 v Nemčiji, je bil takratni nogometaš Juventusa Mauro Camoranesi. V Argentini rojeni vezist je bil eden ključnih nogometašev takratnega selektorja Marcela Lippija, ki so se takrat nekoliko presenetljivo veselili četrtega in zadnjega naslova svetovnih prvakov. Camoranesi je zaigral na vseh tekmah razen na zadnji tekmi skupinskega kroga, ko je bilo že jasno, da so Italijani uvrščeni v nadaljevanje tekmovanja.
Ni pa Camoranesi edini "oriundi", ki je imel v italijanski reprezentanci pomembno vlogo. V zadnjih letih imajo naši zahodni sosedje kar nekaj takšnih nogometašev. Thiago Motta, ki je z Interjem v sezoni 2009/10 osvojil trojno krono, je tako na primer odigral 23 tekem za člansko italijansko reprezentanco, čeprav je še v selekciji U-23 nastopal za Brazilijo. Giuseppe Rossi, ki ima v zadnjih letih velike težave s poškodbami, je bil rojen v ZDA, a je za italijansko reprezentanco zbral že 30 nastopov. "Oriundi", ki so v zadnjih letih oblekli modri italijanski dres, so tudi Brazilec Amauri in Argentinci Pablo Osvaldo, Cristian Ledesma ter Gabriel Paletta.
Kot rečeno, so "oriundi" že od nekdaj pomembni člani reprezentance. Argentinec Julio Libonatti, ki je najprej igral za Argentino in na 15 tekmah zabil 8 golov, je med letoma 1926 in 1931 na 17 tekmah za Italijo zabil 15 golov, njegov rojak Raimundo Orsi je v dresu članske argentinske reprezentance zabil tri gole na 12 tekmah, potem pa je za Italijo odigral 35 tekem in dosegel 13 zadetkov, Urugvajec Miguel Andreollo pa je za Italijo odigral 26 tekem (pred tem je pet nastopov zbral tudi v urugvajskem dresu).
Mancinijeve besede in razmišljanje večine italijanske javnosti so pretirani, zdi se, da če kdaj, potem je zdaj čas, ko Italijani potrebujejo vso pomoč, ki jo lahko dobijo. Predvsem v napadu so azzurri izjemno omejeni, novih Tottijev, Del Pierov, Vierijev ali Inzaghijev (še) ni na vidiku ali pa še niso dovolj zreli, in dokler jih ne bo, bo Antonio Conte prisiljen klicati tudi takšne nogometaše, kot je Eder.
